Anja Frešer: Komaj čakam, da mine

Iz rodnega Maribora jo je pot popeljala v prestolnico, kjer je s Krimom Mercatorjem dvakrat stopila na evropski vrh. Njene vrline je opazila druga slovita Anja, Andersen, ter jo zvabila na Dansko. Tam je s Slagelsejem osvojila še tretjo krono v ligi prvakinj. Iz mrzle dežele Hansa Christiana Andersena se je odpravila v tople kraje, a odisejada v Španijo se ni končala po njenih načrtih. Na željo kluba z Galjevice je sredi sezone znova okrepila vrste Krima, kjer pa o nekdanjem blišču ni bilo več duha ne sluha. Nova ekipa, nov trener, novi izzivi. Motivacije pri 33-letni levoroki igralki ne manjka. Dva treninga na dan, individualne priprave, fitnes. Vse bi naredila, da bi se Krimu uspelo izvleči iz zagate, v katero je padel v prvem delu elitnega evropskega klubskega tekmovanja.

Za vami ni prijeten del evropskega klubskega rokometnega tekmovanja. Vaš klub je tik pred izpadom iz lige prvakinj. Kakšne so želje ob iztekajočem se letu? Predvsem zdravje, čim manj poškodb, kar se mene tiče. Kar se tiče ekipe pa, da nam čarobno uspe, da dobimo tekmi, ki nas še čakata s Sävehofom in Zvezdo v ligi prvakinj in da se ekipi, od katere smo odvisne, zalomi. Vesela bi bila, če igramo tudi samo pokal EHF. Le, da ostanemo v Evropi. Komaj čakam, da pozabim na leto 2007. Gre za res črno leto.

Razočaranje, morda obup kot še nikoli doslej v evropskih tekmovanjih. Se strinjate? Popolnoma. Če bi sedaj izbirala, bi si želela, da bi se liga prvakinj začela januarja tako kot pretekla leta. Čeprav smo prej vselej tarnale nad poznim začetkom. Tokrat pa je šlo vse narobe. Že od začetka priprav – avgusta – nismo mogle trenirati tako, kot je načrtoval trener. Začele so se poškodbe, ki jim še zdaj ni konca. Še vedno bomo morali igrati brez Ljudmile Bodnjeve in Eszter Siti, vprašanje, kaj bo z Gabriello Kindl, Andrea Lekić ima natrgano mišico v prstu. Ne pomnim, da bi bilo v Krimu kdaj toliko težav s poškodbami.

A vseeno timajo udi drugi evropski klubi vselej težave s poškodbami, pa se nekako prebijejo … Razlika je v tem, da so se pri nas poškodovale ključne posameznice, na katerih gradimo igro. Ostale pa niso imele toliko moči, mlajše pa so morale na vrat na nos prevzeti določene odgovornosti, kar je hudo breme.

Obilica kritik je letela na vas, starejše rokometašice, češ da ne morete več igrati. A po drugi strani je očitno, da mlade še niso sposobne prevzeti vajeti v svoje roke … Da, jasno. Me smo bolj izkušene in bi morale prevzeti odgovornost, a prek poškodb ne gre. Mlajšim se je tudi videlo, da so še daleč od tega, da bi lahko bile vodilne igralke v Krimu v elitnem tekmovanju, kot je liga prvakinj.

Se vam zdi, da je potrebna v Krimu Mercatorju drastična sprememba v igralskem kadru? Bojim se, da bi drastična sprememba Krim pahnila še v večjo krizo. Zagotovo bo potreboval, če pride do tega, nekaj let, da se vrne med najboljše v Evropi. Za vrhunske rezultate potrebuješ vrhunske igralke, to kar je zdaj na Krimu, so najstnice. Za uspehe so potrebni tudi kakšni dobri nakupi v tujini. S strategijo kluba se strinjam, torej, da so potrebne spremembe, a počasi. Nekatere starejše resno razmišljamo o koncu kariere, tako da bo potlej nastala resnična luknja.

V času Zorana Jankovića je bilo precej drugače. Blišč in slava. Kako se spominjate teh plodnih let? To so bila res lepa leta. Morale smo garati, a verjeli so v nas. Marsikaj je bilo drugače. Zoran je bil človek, ki je držal klub na vrhu. Z dušo in srcem je bil pri rokometu. Z njim se je vse začelo. Bil je dober motivator, a hkrati nas je znal okarati. Vedel je, zakaj gre. Poleg tega je Tonetu Tislju pustil dovolj odprte roke, da je lahko ustvaril, kar je. Čeprav se je trdo treniralo, so bili slabi in dobri trenutki. Sedaj se je Krim nekje izgubil. Od tistega finala z Viborgom, ki bi ga morale dobiti, sledijo sami slabi trenutki. Dejstvo pa je, da je vsak klub nekaj čas vrhu, potem pade in se počasi vrne. Poglejte Hypo, ki je potreboval pet let, da se je vrnil. Sedaj pa je domala nepremagljiv. Zame glavni favorit za zmago.

Sami ste že kar nekajkrat omenili konec kariere. Ste se zdaj že dokončno odločili? Dokončna odločitev še ni padla, a glede na vse poškodbe, zdravstvene težave, se moj čas izteka. Enkrat bi želela tudi zaživeti normalno življenje, si ustvariti družino. Ne bom pa zdaj rekla, da končujem kariero, saj veste, zarečenega kruha se poje največ.

Kje se vidite v prihodnosti? Morda nekoč ob robu rokometnega igrišča, pri delu z mladimi igralkami. Sprva pa bo treba poiskati kakšno delo, saj v ženskem rokometu ni veliko denarja, zato bo potrebno po koncu kariere nekako preživeti. Za športnika pa ni tako lahko najti ustreznega dela. Ne ponuja se kar samo po sebi. Upam, da se bodo odprla kakšna vrata.