Anja Čarman in Peter Mankoč: Za proslavljanje ni časa

Ljubljančanu je uspel pravi podvig, saj je še osmič pokoril tekmece na stari celini v disciplini na 100 m mešano, 22-letna študentka univerze v Dallasu pa je z naslovom evropske prvakinje na 200 m hrbtno dosegla svoj drugi največji uspeh po letu 2001, ko je bila najhitrejša v Evropi na 400 m prosto. Tokrat smo z obema naredili kar skupni intervju, med drugim pa sta nam zaupala občutke pred in po "zlati" tekmi ...

Kakšni so bili prvi občutki po pogledu na semafor in tudi kasneje ob poslušanju himne? Peter: Hitro sem pogledal, če mi je uspel evropski rekord, ampak kljub temu je bilo pri osmem zaporednem naslovu veliko veselje. Ta podvig še ni uspel nobenemu drugemu. Ob poslušanju himne pa sem se počutil dobro kot vselej do zdaj 8-krat na EP in dvakrat na SP.

Anja: Ob pogledu na semafor sem bila malce presenečena, saj nisem bila povsem prepričana, da sem med kandidatkami za odličja, še posebej pa ne za zlato medaljo. Moram priznati, da sem bila malce presenečena. Na zmagovalnem odru pa so mi ob poslušanju himne nekoliko drgetale ustnice, šlo mi je na jok. Toda ob pogledu na sotekmovalke in trenerja sem se malce zadržala in se raje nasmejala kot pa zjokala (smeh).

Kdo vam je prvi čestital? Peter: Prvi mi je seveda čestital drugouvrščeni Thomas Rupprath (smeh), od Slovencev pa fizioterapevt Igor Fedoruk, ki me je skoraj zlomil od veselja.

Anja: Hmm … Ja seveda, Francozinja, branilka naslova Esther Baron, ki je končala kot druga.

Ste pričakovali zlato medaljo ali vas je vse skupaj nekoliko presenetilo? Peter: Pred prvenstvom moram priznati, da ni kazalo najbolje. Na samem prvenstvu pa sem plaval vse bolje in sem si rekel, če odplavam, kakor znam, bi morala biti zlata medalja.

Anja: Vse skupaj me je zares prijetno presenetilo. Dejala sem si, če bom plavala osebne rekorde, se lahko uvrstim v finale. Nisem si mislila, da bom tako izboljšala rekorde, zato je prišla tudi medalja. Letos sem se na treningih veliko bolj posvetila hrbtnemu slogu in rezultati so vidni.

Kako ste počutili pred štartom? Peter: Dobro. Malo sem bil živčen kot pred vsakim štartom, vendar ni bilo preveč moteče.

Anja: Malce sem bila nervozna. Tekmic nisem gledala in skušala sem se osredotočiti le na svoj nastop. Če se preveč ubadam s sotekmovalkami, se kar malce ustrašim.

Vam je kdo pred tekmo povedal kakšne spodbudne besede? Peter: Vsi so mi govorili le, naredi, kar znaš.

Anja: Več ali manj so me spraševali, če bo medalja. Jaz pa sem odvrnila, če bo, bo, če ne, pa ne. Preden sem šla na štart, je bil z mano trener Steve Collins in mi dejal - "good luck".

Ste že proslavili uspeh? Peter: Ni bilo še časa za proslavitev, saj so moje misli trenutno usmerjene v največji plavalni miting na slovenskih tleh - Ilirija Challenge. To bo eden največjih športnih dogodkov pri nas. Ko pa bo vse to mimo, pa si bom vzel kakšno urico za proslavitev.

Anja: Ne še. Vso noč smo se vozili domov, zato ni bilo časa. Nekako mi je prišlo na uho, da moji sokrajani Godešani pripravljajo zame sprejem, proslavo.

Katera medalja vam je do sedaj najljubša? Peter: Vse so mi enako … Nobene ne bi izpostavljal. Anja: Pri prvem naslovu sem bila še zelo mlada in tega nisem sprejemala tako zrelo. Zato mi ta naslov pomeni več, ponosna pa sem tudi na dve drugi mesti iz EP v Madridu v olimpijskem bazenu.

Verjetno pa je bilo EP v Debrecenu le etapna postaja na poti do Pekinga ... Peter: Da, to je bila prva postaja, druga bo SP v Manchestru, tretja pa bodo olimpijske igre. Vmes bo potekalo tudi EP v Eindhovnu, kamor bom prišel le, če me bodo rabili pri štafeti, drugače pa bom v tem času na pripravah.

Anja: Že celo leto sem dobro plavala, hitro mi je uspelo doseči tudi olimpijsko normo in tudi motivacija je zelo visoka. Želim si, da bo tako tudi v prihodnje in upam, da me ne bo kaj vrglo iz tira.

Lahko tudi na olimpijskih igrah od vas pričakujemo kaj podobnega? Peter: Na olimpijadi sicer ni discipline 100 m mešano, bom pa zato poskušal na isti razdalji, vendar v delfinovem slogu, kjer sem tretji v Evropi. Tekmeci v svetovnem merilu niso toliko pred mano, da jih ne bi ujel in morda celo prehitel tudi na enkrat daljši razdalji. Konkurenca v obeh razdaljah pa je praktično enaka. Anja: To bo povsem drugačna tekma. Bazen je daljši, konkurenca močnejša, vzdušje pa bo "olimpijsko". Pripravljala se bom po svojih najboljših močeh in upam na večji uspeh kot na zadnjih igrah.

Kako ste doživeli evropsko prvenstvu? Peter: Dobro, ni pa bilo nič kaj posebnega. Bival sem zraven bazena, zato sem lahko kadarkoli prišel ali odšel.

Anja: Vzdušje je bilo super, bilo bi pa še boljše, če bi nas spodbujalo še več slovenskih navijačev. Reprezentanti smo se med seboj zelo dobro razumeli, Peter pa je bil "lider" ekipe, tako da smo se vsi ravnali po njem (smeh). Lahko povem, da nas je dobro vodil.

Kakšno je bilo zanimanje tujih medijev za vašo izjavo? Peter: Kar veliko. Čestitke sem sprejemal iz celotnega bazena, vsi so mi privoščili ta uspeh. Po drugi strani pa jim ni bilo ravno prav, da sem bil še osmič zapored najhitrejši, saj imajo tisti, ki lovijo moj dosežek, še eno stopničko več za prehoditi.

Anja: Kaj preveč medijev se ni vrtelo okrog mene. Bili so le slovenski in en madžarski novinar, ki me je spremljal že dalj časa.

Kaj vam je rekel trener po koncu tekme? Peter: Bravo (smeh).

Anja: Iztočil je par solzic sreče in me objel. Bil je zelo zadovoljen.

Kaj menita en o drugem? Peter: Anji iz srca privoščim ta uspeh, saj se je uspešno vrnila na evropskih vrh. Je res super punca in ji še enkrat čestitam za zlato medaljo.

Anja: Vsa čast Petru za osem zaporednih naslovov, kar je in bo zelo težko doseči. "Pero" je super plavalec in človek. O njem lahko povem zgolj dobre stvari.

Zakaj so slovenski plavalci uspešnejši v krajših bazenih? Peter: Glede na infrastrukturo drugače ne more biti. Po naravi mi bolj ležijo 25-metrski bazeni in tako sem tudi treniral. V teh bazenih imam tudi večje uspehe in vedno bo tako. Temu, kar sem dosegel, se še nekaj let nihče ne bo mogel približati. Lahko, da bo nekdo tako dober, vendar mojih uspehov še dolgo nihče ne bo presegel.

Anja: Ne vem … Vendar tudi v dolgih smo dobri. Sara Isakovič je zelo dobra v daljših bazenih, odvisno pa je predvsem od posameznika, nekaterim leži več obratov, spet drugim ne. Mislim, da v obojih dosegamo dobre rezultate.

Kakšni so cilji za naprej? Peter: V kratkem me čaka miting, v ponedeljek pa že pričnem s treningi.

Anja: Že 27. decembra se vračam v ZDA, ker imamo v prvem tednu januarja prvo tekmo na univerzi. Od takrat se bom pripravljala za univerzitetne tekme in OI. V domovino se vračam maja in takrat bom trenirala pod vodstvom Sandija Savnika v Kranju. Poleti sva uspešno delala, zato mu zaupam.

Kako boste preživeli preostanek leta? Peter: Delovno.

Anja: Prav veliko ga ni več ostalo, zato bom teh deset dni v Sloveniji preživela v slogu "veseli december". Ko se vrnem onstran Atlantika, pa znova sledijo le treningi. Tokrat bom malo proslavila, potem pa novim zmagam naproti.