Andrej Jerman: Nenehno dokazovanje

Kanadski del severnoameriške turneje je potrdil, da niste izgubili stika s smukaško elito. Za nameček pa ste uprizorili preboj še v superveleslalomu. Skladišča presenečenj torej v minuli sezoni niste povsem izpraznili? Dosežek v superveleslalomu ni presenetil zgolj okolice, saj sem bil začuden tudi sam. Ko smo pred uvodnimi tekmami v hitrih disciplinah trenirali v Nakiski, sem se pomerili tudi z Norvežani in Švicarji. Za Akslom Lundom Svindalom sem zaostal za dve sekundi. Zato mi lahko verjamete, da sem bil ob prihodu v Lake Louise zelo negotov. A že na prvem treningu sem spoznal, da mi hitrost in občutek nista tuja. To sem nato potrdil še na tekmah. Začetek sezone je bil torej res uspešen, čeprav nastopa še zdaleč nista bila popolna.

Nemara prav dejstvo, da ste klub napakam in smoli s štartno številko prišli do dveh kakovostnih rezultatov, povečuje optimizem pred novimi preizkušnjami? Sreča v Kanadi res ni bila na moji strani. V smuku smo imeli tekmovalci med štartnima številkama 7 in 27 najslabše pogoje. Tedaj so se na progo podali vsi najboljši. V tej konkurenci, torej v kategoriji smukačev, ki so kraljevali v minuli sezoni, sem bil najhitrejši. To je vsekakor svojevrstno priznanje. Podobno velja za "super-g". S štartno številko 30 na četrto mesto. Res neverjetno!

Tudi največjim mojstrom hitrih disciplin je postalo jasno, da Andrej Jerman ni muha enodnevnica. Kakšen je njihov odnos? Omenil bi Svindalove besede na tekmi v Lake Louise. "Veselil sem bom šele tedaj, ko bo v cilju tudi Jerman," je dejal, ko je čakal na novo zmago. Takšno razmišljanje mi seveda godi. Tudi ostali tekmovalci kažejo spoštovanje. Jasno, slednje je vzajemno.

Že v minuli sezoni ste bili sila zadovoljni z opremljevalci. Se je po preboju med smukaško elito spremenil tudi njihov odnos? Pri Stöckliju so držali obljubo in mi dodelili tovarniškega serviserja. Primož Gregorič je tako seznanjen z vsemi novostmi in ve, katere smuči so najboljše. Sicer pa sem bil z opremo in opremljevalci zadovoljen že v minuli sezoni. Vse je bilo na zelo visoki ravni, čeprav nismo povsem natančno vedeli, v kaj se podajamo. Stöckli je v slovensko reprezentanco vstopil predvsem zaradi Roka Perka, torej obetavnega tekmovalca, ki bi znal v prihodnje posegati po vrhunskih rezultatih. Od mene tako visokih uvrstitev niso pričakovali. A sodelovanje se je na obojestransko zadovoljstvo obrestovalo.

S tem delom opreme torej nimate težav. Kako pa je z dresi? V kolikšni meri občutite pretrese v poslovnem delu alpskih disciplin, ki so te dni v Sloveniji nadvse vroča tema? Če tekmovalec nima konkurenčne opreme, potem pretrese zelo dobro občuti. Težko je tekmovati s spoznanjem, da zaostanek še pred pomikom štartne palice znaša sekundo. Resnično upam, da na tem področju ne bo prišlo do večjih zapletov. Tekmovalni dres je uporaben le za tekmo ali dve, nato je primeren le še za treninge. Kolikor vem, imamo na voljo še tri komplete iz minule sezone. To je vse. Kako bo naprej, ne vem. Prav zato upam, da se bo našla rešitev.

Pred vami je Beaver Creek. Na prvem treningu ste bili zadržani ... Res je. Če ne čutim, da so noge povsem pripravljene na progo, ne želim tvegati. Zato sem smučal previdno. Sicer pa je bil trening dokaj nenavaden. Zaznamoval ga je predvsem Svindalov padec.

Slednji vas ni mogel pustiti ravnodušnega. Se boste zato na štart podali s še večjim spoštovanjem do "ptic roparic"? Vselej je neprijetno poslušati vesti o padcih. Po videnem na treningu sem bil vesel, da sem ubral previdno taktiko in prišel brez poškodb v cilj. Sicer pa te padci tekmecev vznemirijo predvsem, ko čakaš na štart. Tedaj občutek res ni prijeten. Če je tekma pred tvojim nastopom prekinjena za 15 minut, dobro veš, da jo je tvoj predhodnik skupil. V takšnih trenutkih se je težko zbrati za dober nastop. Dodal pa bi, da je bil Svindalov padec posledica njegove napake in ne priča o grozljivih značilnosti proge, čeprav je jasno, da je tukajšnji smuk zelo zahteven. Tudi sam sem si tu leta 2003 poškodoval sprednje križne vezi. A po drugi strani sem tu leto pred tem prišel do prvih točk svetovnega pokala. Smukači pravimo, da ti proga nekaj pokloni, drugič pa nekaj vzame. V Beaver Creeku sem spoznal obe plati tega rekla.

Sicer pa je za smukače znano, da je spoznavanje prog svetovnega pokala proces, ki traja več let. Gojite do kakšne proge prav posebno spoštovanje? Smukač mora spoštovati prav vse proge. Vsi smuki svetovnega pokala vključujejo zahtevne predela. Sam sem to občutil v Kitzbühlu. Na progo sem se podal brez pravega spoštovanja in bil kaj hitro kaznovan. Sicer pa je kitzbühlska proga specifična. Izjemno zahtevnih je začetnih 30 sekund in zaključek. Vmesni del niti ni težak. Po drugi strani pa proga v Beaver Creeku ne dopušča oddiha. Grbine, prehodi, skoki, velika hitrost, kompresije … Če z glavo nisi povsem pri progi in smučanju, se ti slabo piše.

Sezona 2007/08 je za vas vsekakor nekaj posebnega. Niste več novinec med najboljšimi smukači, pričakovanja so vse večja … Pa vaše ambicije? O tem ne želim kaj prida razmišljati. Držim se načela, da je vsaka tekma poglavje zase. Nenehno dokazovanje! To je sestavni del alpskega smučanja. In prav to dokazovanje me najbolj navdušuje.