Andraž Vehovar: Rezultatsko raven lahko še nadgradimo

Peking je potrdil, da so se olimpijske igre znašle na meji obvladljivega. Predvsem pa je krog držav, ki se lahko kakovostno spopadajo z vlogo organizatorja, vse ožji … Se popolnoma strinjam. Manj kot deset svetovnih držav si lahko privošči organizacijo na kitajski ravni. V Pekingu smo bili res lahko priča izjemnim igram. Kar poglejte vse objekte, organizacijski ustroj, prostovoljce … Kitajci so s pridom izkoristili izjemen nabor človeških virov. Ko potrebujejo prostovoljca, se takoj javi 600.000 ljudi. Pri nas bi jih težko našli deset. Kitajci so me resnično navdušili. Bili so deležni precejšnjega podcenjevanja in naleteli na številna polena pod nogami. A organizacija je bila brezhibna. Športniki se niso pritoževali nad smogom, svetovni rekordi so padali kot za stavo. Bo sedaj kdo dejal, da smog blagodejno vpliva na odlične rezultate?! Skratka, težav ni bilo.

Pa bi v organizaciji vendarle lahko našli kakšno šibko točko? Ne. Če kaj ni delovalo, so organizatorji hitro našli boljšo pot. Njihova odzivnost je bila hvale vredna. Ozka grla na poteh do prizorišč so sestavni del vseh iger. Toda Kitajci so te zagate reševali zelo hitro. Ne govorim o dnevih, govorim o urah. Na sestankih vodij delegacij smo izpostavljali različne problematike, rešitve pa smo nato dočakali še isti dan.

Verjetno vam pljuvanje v lastno skledo ne diši, vseeno pa vprašanje o delovanju znotraj slovenske odprave. Težave? Vedno se lahko stvari naredi tudi na boljši način. Toda menim, da smo v Pekingu naredili največ, kar se je dalo. Bolj kakovostno vsaj jaz ne znam. Prav gotovo lahko kdo to nadgradi. Marsikaj se nam je posrečilo. Na tem mestu bi izpostavil pripravljalno bazo v Jantaju. Športniki so hvalili tamkajšnje razmere. Poleg tega smo složno dihali tudi z vodjami posamičnih ekip. Pritožb nisem zaznal. Za boljši vpogled pa boste morali za mnenje vprašati še športnike in njihove spremljevalce.

Je ideja o slovenski olimpijski družini ter pripadnosti iluzija ali realnost? Trenerji in tekmovalci so v en glas poudarjali, da se tako prijetno še niso počutili. Za to gre zasluga tudi organizatorjem, ki so pripravili olimpijsko vas na najvišji ravni. Vas je bila prijazna do uporabnikov. Vsi smo se dobro počutili. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo ozračje v reprezentanci dobro.

Prvič ste se predstavili v vlogi vodje delegacije. So vas delovne obveznosti na katerem področju presenetile? Presenetil me je predvsem obseg oziroma količina vseh opravkov. Slovenska delegacija vendarle ni majhna. Sicer pa sem kmalu doumel, kaj vse me čaka.

Se v tej vlogi vidite tudi čez štiri leta v Londonu? Ne. To je bila zame zanimiva izkušnja. Naloge sem se lotil volontersko in srčno. Upam, da sem bil koristen. A zgodba se tu konča.

Rezultatski vidik? Pet kolajn države z dvema milijonoma prebivalcev ni mačji kašelj? Po mojem mnenju je končno napočil čas, da nehamo poudarjati našo majhnost in računati, koliko medalj osvojimo na prebivalca. Ta podatek zame sploh ni pomemben. Strinjam pa se, da je letošnja bera izjemna. Všeč mi je tudi, da na slovensko športno sceno stopa nov rod, ki bo prisoten tudi na prihodnjih olimpijskih igrah. V naši zbirki medalj se je znašlo nekaj nenačrtovanih, po drugi strani pa smo praznih rok ostali tam, kjer so si največ obetali. Kompenziranje oziroma nadomeščanje nekaterih slabših rezultatov z odličnimi v drugih športih je vsekakor pomembna odlika. Če potegnem črto, bi dejal, da je slovenski izkupiček v Pekingu dober, vseeno pa ga je možno še nadgraditi.

Leta 1996 ste na OI potovali kot športnik, letos kot vodja. Največje razlike? Ko sem na OI nastopal kot športnik, se mi je zdelo marsikaj samoumevno. Prideš in tekmuješ, za vse ostalo poskrbijo drugi. Tedaj nisem imel vpogleda v število ljudi v ozadju, pravzaprav v celoten pogon. Če neka reprezentanca želi, da ni večjih organizacijskih napak, in si prizadeva za normalno delovanje, morajo v ozadju vsi na čelu z vodjo delegacije delovati kot ekipa. Športnik se mora ukvarjati s svojim nastopom in se soočati s posebnimi obremenitvami, ostalo ga ne sme zanimati. Prav zaradi tega razloga smo tu ostali. Priznam pa, da tega vidika kot tekmovalec nisem poznal.

V kolikšni meri pa se je v teh dvanajstih letih spremenila podoba iger? Spremenilo se je ogromno. Šport je na komercialni ravni storil kar nekaj dolgih korakov naprej. Tega ne bi označil za negativno spremembo. Res pa je, da trg to zahteva. Prav zaradi tega je postal boj za olimpijska odličja še bolj čvrst in brezkompromisen. Konkurenca je še ostrejša. No, vsaj v večini športov. V nekaterih športih, ki se jih da jasno definirati, pa smo priča precejšnji stagnaciji in zaostanku za ostalimi. Žal je med temi športi tudi moj šport. Kajak na divjih vodah namreč ne gre v korak s časom. Mednarodna zveza ga preprosto ne zna narediti privlačnega in ga približati komercialni plati. Takšnih športov je še kar nekaj, zato pričakujem spremembe in zamenjave.