Alonso končno do zaslužene zmage

Tega namreč ne moremo reči za prvenec pri Ferrariju, ki se je zgodil na otvoritveni dirki sezone v Bahrajnu, ko je slavil predvsem zaradi tehničnega kolapsa Red Bullovega dirkalnika Sebastiana Vettla. Drugi zmagi v Hockenheimu pa bi sploh težko rekli zmaga, saj mu je zmago podaril moštveni kolega Felipe Massa. Na Ferrarijevem dvorišču v Monzi pa je končno prišel trenutek, ko sta se Alonso in Ferrari brez moštvenih ukazov in brez pomoči tekmecev zavihtela na sam vrh. Fernando se je po blamaži v Spaju vrnil v velikem slogu: najprej je na kvalifikacijah osvojil prvi pole position za Ferrari sploh, nato pa na dirki vrhunsko dirkal in v odločilnem trenutku VN ob edinem postanku v boksih prelisičil vodilnega McLarnovega dirkača Jensona Buttona. In temperamentnih tifosom po letu 2006, ko je zmagal veliki Michael Schumacher, spet omogočil nepozabno rajanje. Ferrarijevo srce je spet vzplapolalo. Španec je naredil veliko stvar: potem ko je v Spaju za zastavonošo Lewisom Hamiltonom zaostajal relativno velikih 41 točk, je sedaj njegov primanjkljaj za novim vodilnim Webbrom 21 točk. Kar je bistveno boljše izhodišče v boju za naslov svetovnega prvaka pred zaključno fazo prvenstva.

Drugi Ferrarijev dirkač Felipe Massa je tudi imel hitrost za zmago, a mu tokrat pač ni bilo dovoljeno zmagati. Brazilec je svoje mišice pokazal prav kmalu po štartu VN, ko se je dobesedno postavil ob bok Alonsu, a nato popustil. Oziroma je moral popustiti, saj je bil v njegovi bližini nedotakljivi Fernando. Kaj bi mu sicer dejal šef ekipe Stefano Domenicali, če bi oba rdeča bolida v žaru borbe trčila in se sama izločila iz dirke. Tako bi tudi bilo sanj o naslovu prvaka v dirkaški konkurenci bolj kot ne konec. Tega pa Felipeju pri Ferrariju prav gotovo ne bi odpustili in bi prav kmalu začeli iskati zamenjavo zanj. Obstaja namreč velika verjetnost, da ima Massa v svoji novi pogodbi klavzulo, da je drugi dirkač in da ima Alonso vedno absolutno prednost. In če jo prekrši, pač odleti. Zato je potrebno razumeti Brazilčevo vdanost v usodo. Fanta vsekakor ne gre obtoževati, čeprav mora svoj dirkaški nagon brzdati in asistirati Fernandu. Tudi nagrada ni slaba: 16 milijonov evrov letno. Za takšno vsoto pa bi bil marsikateri Slovenec drugi dirkač Ferrarija. Pa naslov prvaka gor ali dol.

McLaren je Monzo zapuščal rahlo razočaran, saj se je Buttonu med prsti izmuznila lepa zmaga na Ferrarijevih tleh. Za nameček pa se je iz igre za vrhunsko uvrstitev že na začetku dirke s samomorilskim manevrom kar sam izločil do Italije vodilni v prvenstvu Hamilton. Britanec je skušal slediti svojemu moštvenemu kolegu, ki se je v prvem ovinku prebil povsem v ospredje. A Button je ugnal Alonsa, Hamilton Masse pač ne. S polomljenim vzmetenjem desnega kolesa, ki je bil posledica trka z brazilčevim bolidom, je končal v pesku. Lewis je bil izjemno živčen že po kvalifikacijah, saj je bil prepričan, da je ekipa z odločitvijo, da bo on dirkal brez F zračnika, ustrelila v prazno. Da je imel fant prav, je potrdil Buttonov dosežek, ki je za lastnikom pole positiona Alonsom zaostal manj kot desetinko, medtem ko je bil Hamiltonov primanjkljaj več kot pol sekunde na krog! Zato sploh ne čudi Lewisova neučakanost, saj se je dobro zavedal, da je potrebno že v prvem krogu vsaj nagajati tekmecem, če se že drugega ne da. Britanec bi si namreč na sami dirki izjemno težko pridirkal stopničke, saj je bil edini izmed vodilnih voznikov, ki je tekmoval brez F-zračnika.

Čeprav je Hamilton prepustil primat, pa v bistvu ni veliko izgubil v primerjavi s tekmeci. Pred Monzo je imel 3 točke naskoka pred Webbrom, sedaj ima 5 točk deficita za Avstralcem. Red Bull je bil pričakovano nekonkurenčen, saj Monza kot super hitro dirkališče, kjer dirkači odpeljejo 70 odstotkov s polnim plinom, ne ustreza njegovemu bolidu, ki je idealen za srednje hitra in počasna dirkališča. Tam namreč lahko do polnega izraza pridejo aerodinamične mojstrovine Adriana Neweyja. Pa tudi podhranjen Renaultov motor, ki naj bi imel med 20 do 30 KM manj kot Mercedesov in Ferrarijev agregat, na takšni stezi nima kaj iskati. Ekipa Red Bulla se je teh dejstev dobro zavedala, zato je v finišu dirke skušala rešiti, kar se je pač rešiti dalo. Njen inteligentni taktični manever, ko so Vettla v bokse poklicali šele v predzadnjem krogu dirke, je Nemca v izdihljajih VN dvignil na četrto mesto in ga v prvenstvu porinil nazaj v območje, kjer se odloča prvak. To je ena izmed možnih razlag za Red Bullovo trenutno slabo formo. V oči namreč bode velik zaostanek po 53 odpeljanih krogih - več kot 28 sekund. To pa je v povprečju več kot pol sekunde na krog! Morebiti bo kdo rekel, da je Red Bullov padec posledica testov gibljivosti FIA, ki smo jim bili priča v Spaju in v Monzi. A če to drži, bo jasno že na naslednji dirki v Singapurju.

Torej morajo biti pri Red Bullu zaskrbljeni in prižgati alarm prve stopnje. Mislim, da ne. Šef ekipe Christian Horner je že pred Spajem napovedal, da bo Red Bull v Spaju in Monzi nekonkurenčen. Rivali pa so se pridušali, da sta to njihovi dve idealni priložnosti za veliko bero točk. A če pogledamo rezultate obeh dirk, vidimo, da je pravzaprav kot veliki zmagovalec iz poslednjih bitk izšel Red Bull. Zakaj? Zato ker je bil v Belgiji Webber drugi, kar se ne bi smelo zgoditi. Pa tudi Alonso in Button (čeprav je pomagal Vettel) si ne bi smela privoščiti ničel na stezi, kjer sta bila favorita za zmago. Nekaj podobnega se je zgodilo v Monzi: Hamilton si je privoščil ničlo, kar si ne bi smel, Red Bulla pa tudi nista veliko zaostala: četrto in šesto mesto. Ko bo formula 1 za letos pomahala Evropi v slovo, se bo Red Bullovim tekmecem še dolgo kolcalo za zamujenimi priložnostmi. Do konca sezone je namreč še pet dirkališč: Singapur, Suzuka, Yeongam, Interlagos in Yas Marina, kjer bi moral biti Red Bull spet izjemno konkurenčen za zmage in nič več v podrejenem položaju. Karkoli se bo že zgodilo, dirkaška jesen zna biti še zelo zanimiva. Pet dirk pred koncem namreč prvih pet dirkačev ločuje le 24 točk, kar je manj kot ena zmaga.