Aljaž Pegan: Leta niso ovira

Z zadnjega svetovnega prvenstva v Stuttgartu se je telovadec Športnega društva Trnovo vrnil zadovoljen, s srebrnim odličjem okoli vratu. Na 41. izvedbo prvenstva v moški in ženski športni gimnastiki je odpotoval optimističen. Potem ko ta čas ni imel težav s poškodbami, pa je na nedeljskem uradnem treningu na prizorišču v Londonu začutil bolečino v hrbtu. Le upati gre, da bo v torkovih kvalifikacijah vajo lahko izpeljal, kot je treba ter se prebil v nedeljski finale. Danes 35-letni Pegan je sicer jesenski del sezone začel odlično z zmago na tekmi svetovnega pokala v Dohi, lepo bi bilo, če bi tako lahko nadaljeval tudi na vrhuncu gimnastične sezone in v svojo veličastno zbirko dodal še kakšno odličje z velikega tekmovanja.

Ste pred svetovnim prvenstvom v Londonu bolj gotovi vase in v svojo vajo kot v preteklosti? Bolj gotov ne, sem pa telesno zelo dobro pripravljen, saj sem delal veliko posebnih vaj za moč in sem precej okrepil tiste majhne, a zelo potrebne mišice, ki jim prej nisem posvečal toliko pozornosti. Odkar sem po dopustu začel trenirati, nisem imel težav s hrbtom (pogovor je potekal v četrtek, op. p.), kar je po mojem predvsem na račun dodatnih vaj. Pri vsaki izvedbi pa poskušam odmisliti črne misli - kaj pa če se mi kaj zgodi.

V svoji vaji ste letos zamenjali element, ki vam je povzročal kopico preglavic. Je zato vaja s slabšo izhodiščno oceno? Ta element, ki je bil krivec, da me je 'uščipnilo' v hrbtu v Montrealu, sem na treningih zelo slabo izvajal, na tekmah pa še kar nekako. S trenerjem sva se nato odločila, da ga izpustiva, čeprav prinese desetinko (element D). Bil je vprašljiv, saj si lahko hitro 'zaštrikal' ob njegovem izvajanju. Izhodiščno oceno pa sem tako nadoknadil pri drugih elementih, ki so bolj gotovi, niso pa gotove povezave, ki prinašajo kar veliko bonusa. Zato vem, da tako kot narediti vajo dobro je lahko blizu tudi napaka.

V kvalifikacijah in v finalu boste izvajali isti vaji? S trenerjem se nisva pogovarjala, da bi v kvalifikacijah izvajal lažjo vajo, saj imam dovolj časa in sem toliko pripravljen, da bi tudi ob kakšni slabši izvedbi povezave znal odločiti, kako naprej. Nikakor ne bi 'izsili' kakšnega elementa, če bi videl, da ne gre. Po vseh teh letih imam toliko občutka, da vem, kaj se splača in kaj ne. Tudi vaja 16,8 bi morala biti dovolj za finale. V finalu pa vemo, kako je: hitro se zgodi, da fantje popadajo dol, hitro se zgodi, da tudi sam padem dol. Sam vem, da se taktiziranje z lažjo vajo, če greš na orodje kot predzadnji ali zadnji, hitro lahko zalomi. Zato kalkulacij ni.

Raje prvi na orodje ali zadnji? Ne, ne. Prvi , drugi, tretji ne grem rad na orodje … Raje imam nekaj več časa po ogrevanju, ki nam ga dajo, saj med tem in nastopom mine premalo časa, da se umirim. Iz tega razloga grem raje na koncu. Nekajkrat pa se mi je zdelo fino, da sem šel na orodje na začetku, potem pa sem samo čakal druge. A vseeno raje pridem na vrsto na koncu.

Bili ste že svetovni prvak v Melbournu pred štirimi leti, imate tri srebra s svetovnih prvencev. Bi vas tokrat zadovoljila že medalja ali le naslov najboljšega na svetu? Medalja. Zdaj so že takšni časi, da težko rečem, da bi bil zadovoljen samo s prvim mestom.

So leta kakšna ovira za osvajanje odličij? Leta niso ovira. Morda le pri težjem prilagajanju na pogoje in pri poškodbah, ki te pri teh letih lahko vržejo iz tira zelo hitro.

Za vami je neskončno velikih tekmovanj, dobrih in slabših nastopov, veselja in razočaranj. Vas po vseh teh letih še vedno kaj 'zbada trema'? Seveda. Trema je vedno pred vsakim nastopom. Nikoli ni vaja toliko natrenirana, da bi jo lahko naredil z 'levo roko'. Vedno moram iz sebe iztisniti vse, če hočem priti do konca, tam pa izvesti še dober seskok. Na vseh teh tekmovanjih pa sem se tremo naučil toliko nadzorovati, da me ne ovira. Znam se toliko umiriti, da ko skočim na orodje, ne čutim ničesar.