Aleksandar Džikić: Olimpija ne sme biti vmesna postaja

Vodstvo Uniona Olimpije je z izbiro novega glavnega trenerja krepko presenetilo. Tudi vi poudarjate, da vas je snubitev presenetila. Kdaj ste prejeli prvi tivolski klic? Le nekaj dni pred dokončnim dogovorom. Z menoj je stik vzpostavil športni del upravnega odbora. Ker sem imel pogodbo z Minnesoto, je Ljubljančane najprej zanimalo, ali sem sploh pripravljen sodelovati. Ker poznam položaj, sem odgovoril pritrdilno. Vendarle gre za izziv.

Katera utež je ob vašem tehtanju ponudbe tehtnico nagnila na tivolsko stran? Zame je evroligaška raven košarke izjemen izziv. Po drugi strani pa Olimpija ni le ena izmed evropskih ekip. Gre za klub z zgodovino, tradicijo, predvsem pa z zanimivimi igralci. Slednji me vsekakor najbolj zanimajo. Moj cilj je, denimo, napredek Gorana Dragića. Želim, da z mojo pomočjo Miha Zupan, Mirza Begić … storijo korak naprej. Želim jim pomagati. Menim, da jim lahko. Bomo videli …

Trener v novem okolju potrebuje čas za prilagajanje, hkrati pa je zaželen tudi vpliv na izbiro pomočnikov in igralskega kadra. Vaša zgodba je drugačna … Tega sem se zavedal že pred dogovorom. To sem vedel, zato sprejemam odgovornost. Po drugi strani pa je odgovornost na svoja ramena vzel tudi klub, ki mi je ponudil priložnost.

Zaradi narave vašega dela vam igra Olimpije v sezoni 2007/08 ni tuja, saj ste si ogledali kopico tekem. Kako bi kot zunanji strokovnjak komentirali velika nihanja? Osnovno načelo je v vseh ekipnih športih zelo podobno. Ključnega pomena je čas, ki ga igralci preživijo skupaj. Košarkarji Olimpije niso izjema. Gre za igralce z vseh vetrov. Vsak ima svojo zgodbo, a v ekipi je lahko zgodba le ena. Potrebujejo čas. Ne bi rad razpredal o natančnih razlogih za nihanja, saj položaja še ne poznam tako dobro. Vem pa, da ima ekipa dovolj prostora za napredek. No, ne bom trdil, da vem. Mislim pa si. Sedaj moramo svoja pričakovanja preveriti. Držim se starega načela – raje imam na začetku kas in nato galop kot pa obratno.

Tudi če bi si ogledali vse tekme Uniona Olimpije v tej sezoni, bi težko dajali dokončne ocene brez vpogleda v slačilnico. Vas je slednji v čem presenetil? Ne. Že ob prihodu me je nekdo opozarjal na težave in me želel prepričati, da obstajajo določena trenja. Jaz jih nisem videl. Slačilnica je sveto mesto košarkarjev. Vsi imajo takšna mesta. Trenerji, novinarji … Včasih ni potrebe, da bi imeli vpogled v vse. Igralci Olimpije so odrasli ljudje, zato me nič ne skrbi. Jasno, vsi bi želeli znova videti Olimpijo na zaključnem turnirju evrolige. A proračunskih razlik ni možno kar spregledati. Kdor manj vlaga, težko pričakuje stalna zmagoslavja nad tistimi, ki vlagajo več. To seveda ne velja zgolj za košarko.

Že na prvi novinarski konferenci ste se nehote znašli v središču razprav o ustreznosti izbire novega trenerja. Je to za nekoliko manj izkušenega trenerja dodaten pritisk? Da. A poudarjam, da so bili tudi Željko Obradović, Ettore Messina in ostali trenerski mojstri nekoč na začetnih stopnjah oziroma na ravni, ki je danes že pozabljena. Kaj pomeni termin neizkušen trener? Zame je to vendarle že 18. sezona v košarki.

Vendarle pa ste prvič na čelu evroligaškega moštva? Res je. A le tako lahko mladi trenerji napredujejo in postopoma zamenjujejo starejše. Še včeraj si bil mlad, jutri te bo že povozil čas. Tega ne sprejemam. Tudi z omenjenimi razpravami si ne bom belil glave.

Se je med vašim delovanjem v Minnesoti v vašem nabiralniku znašla še kakšna ponudba? Leta 2005 sem dobil uradno ponudbo z vsemi številkami. Redna služba v ligi NBA z rednimi izplačili. To je prava ponudba. Tedaj sem se iz Partizana podal v ZDA, kar je bil vsekakor trenerski korak naprej. Tudi prihod v Olimpijo je korak naprej. Sedaj sem glavni trener in vodja projekta, katerega ambicije so skladne z mojimi. Ostalih ponudb ni bilo. Jasno, lahko govorim o telefonskih klicih. A trenerji vselej govorijo, da jih kličejo klubi. Ali res obstaja milijon in pol klubov? Ne!

Trdite, da lahko košarkarji Olimpije napredujejo. A čez noč ne gre. Pred vami pa je odločilni del sezone … Nimam čarobne palice. Poskušal pa bom v ekipo vcepiti moštveno energijo in v četrtek ugnati Žalgiris.

In nato … Nato se bomo odpeljali v Vršac in se pomerili s Hemofarmom. Ha, ha … Kot trener lahko dosežem, da se pravi igralci znajdejo v pravih položajih. Sprva moram seveda ugotoviti, kakšen je domet.

Pod kakšnimi pogoji bi se bili ob koncu sezone pripravljeni pogajati o novi pogodbi? Položaj v Olimpiji je trenutno precej bolj stabilen kot pred časom, kar je vsekakor zelo pomembno. Če bo sanacija potekala po začrtani poti in bom z okoljem zadovoljen, bom vsekakor pokazal zanimanje.

Verjetno vam tudi vloga stalne ptice selivke ne diši? Ne. Podobno pa mora veljati tudi za košarkarje. Le zakaj bi bila Olimpija zgolj vmesna postaja?! Zakaj se posameznik ne bi v klubu zadržal 12 sezon? Zakaj bi bežali od evrolige in okolja, ki ima do košarke poseben odnos? Igralci, trenerji in ostali zaposleni bi morali klub razumeti kot velik korak naprej. Povsem razumljivo je, da so v športu denarni motivi zelo močni in pomembni. A veliko težo imajo tudi športni motivi. Idealna je kombinacija obeh. Res pa je, da po zgolj treh treningih ne morem prav veliko povedati o Olimpiji in tovrstnem sistemu.