Slovenski rokometaši talci tekmovalnega sistema

A tisti poraz je bil najpomembnejši, zgodil se je na tekmi osmine finala proti Braziliji, čeprav so do takrat fantje Slavka Iveziča zmagali petkrat zaporedoma in med šestnajsterico napredovali s prvega mesta. Slovenija je postala ujetnik sistema tekmovanja, ki v izločilnih bojih ne odpušča napak. Lahko pač "zmrzneš", kot so mladi Slovenci, ali pa si rešiš glavo in postaneš junak. Gotovo se najbolj po glavi tepejo sami, čeprav jim lahko pokažemo palec navzgor, da so preživeli šok in dobili naslednje tri tekme. A pričakovanja so bila precej višja. Cilj je bil četrtfinale, želja, tiha ali ne, pa kolajna. Slovenija je prišla v Bosno vendarle kot tretja reprezentanca Evrope. Gotovo jih ob slovesu generacije letnika 1992 in mlajših ni prijetno dobiti po prstih, kot so jih slovenski mladinci. A bridka izkušnja je lahko tudi dobrodošlo opozorilo. Navsezadnje je pomembno, koliko igralcev bo (lahko) pristalo v članski reprezentanci. Borut Mačkovšek, Mario Šoštarič in sicer dve leti mlajši Blaž Blagotinšek imajo za sabo že članske izkušnje, nekateri kar intenzivne, prej ali slej bo povabilo romalo na naslov Nejca Cehteta, morda tudi k Igorju Žabiču, Roku Zaponšku, Gašperju Hrastniku … Nekateri pa pač članske reprezentance ne bodo videli. In nič drugače ne bi bilo niti, če bi Slovenija osvojila kolajno. Dejstvo pa je, da si je Slovenija na SP-ju po prikazanem zaslužila več, kot je dobila.

Zgornji graf kaže, da so slovenski mladinci že desetletje v "prvi ligi" svoje generacije. Zanimivo, da sta najpogostejši uvrstitvi osmo in tretje mesto in da sta bili obe tretji mesti osvojeni pod selektorjem Slavkom Ivezičem, tako kot še štiri kolajne z evropskih prvenstev. To pa seveda ne pomeni, da se drugi trenerji niso trudili. Pomembno je, da se bo Slovenija tudi v prihodnje uvrščala na velika tekmovanja in tam v izločilne boje. Tam pa odločilnost zgolj ene tekme zmanjša razlike, kar so nadvse boleče občutili tokrat.