Poslovil se je rekorder

Besedna zveza "sporazumna prekinitev pogodbe" skoraj praviloma razkriva informacijo, na čigavi strani je bila pobuda za to dejanje. Torej na strani organizacije, ki je sodelovala s trenerjem, ne obratno. Predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac je zdaj že nekdanjemu selektorju Borisu Deniču dolgo zaupal. Verjetno je imel včeraj tisti občutek, ki ga predsedniki in direktorji poznajo, ko se poslavljaš od nekoga, ki je dober, a nekaj preprosto moraš storiti.

Na račun uspehov, ki jih je Denič dosegel – šesto mesto na evropskem prvenstvu, četrto na svetovnem, uveljavljanje nove generacije igralcev, izločitev Madžarov v dodatnih kvalifikacijah itd. –, je imel podporo tudi pri/po spodrsljajih, kot sta bila poraza z Belorusijo in Ukrajino. Nihče izmed njegovih osmih predhodnikov ni na klopi sedel tako dolgo kot on, štiri leta in pol.

Dogajanje v reprezentanci je klicalo po spremembah, seveda pa je tradicionalno bistveno lažje zamenjati vodjo – selektorja oziroma trenerja – kot nekaj ali vso garnituro igralcev. A tudi ti se bodo morali pogledati v zrcalo in sprejeti svoj del krivde za zadnje predstave, ki niso bile na ravni potenciala ekipe.

Kot da sem v Dohi

Verjetno se je to najbolj nazorno videlo v prvem polčasu tekme s Švedsko v Växjöju. Takrat sem nehote dobil občutek, da sem v Dohi na tekmi za sedmo mesto z Nemčijo, ki jo je Slovenija prav tako izgubila.

A če so bile takrat razlog/vzrok/opravičilo za prazne baterije pogojno tudi odsotnosti, poškodbe in utrujenost, zdaj nikakor ne bi smelo biti tako. Po tekmi so igralci sami priznavali, da navodil na Švedskem v določenih odsekih tekme niso izpolnjevali. Ko pa je tako, je jasno, da je zaupanje omajano. Pomanjkanje odgovorov na temo, od kod slabi začetki tekem, spada v podoben kontekst.

Počasi ne morejo in ne smejo

Slovenija ni več tista ekipa, ki je večino tekme igrala granitno obrambo in navduševala s hitrostjo. Počasi pa Slovenci preprosto ne morejo in ne smejo igrati, ker nimajo tipa rokometašev, ki bi lahko, ko sodnik dvigne roko, skočili v zrak in zabili gol, ko se jim zljubi. Protinapadi, še pred kratkim glavno slovensko orožje, so zdaj postali tekmečevo.

Ekipa ni delovala samozavestno, kot da bi se nekateri bali prevzeti odgovornost in se pognati v vrzel nasprotne obrambe. V smislu: če dam žogo naprej, potem ne bom naredil napake. Proti Švedom pa je bil očiten tudi nasproten pojav – brezplodno vodenje žoge, kot bi bili na košarkarski tekmi. Slovenska igra, ki je navduševala na primer na svetovnem prvenstvu v Španiji, je izginila neznano kam.

Hermetično

Deničev sistem reprezentance, ki jo je pripeljal tudi tik za prejemnike medalj na svetovnem prvenstvu, je imel pridih hermetičnosti.

Težko je bilo priti v reprezentanco, skoraj še težje izpasti iz nje. Zaupal je večinoma isti skupini igralcev in tudi sam je že na svetovnem prvenstvu ugotavljal, da jim manjka lakote po uspehu. Kot da bi bila četrto mesto na svetovnem prvenstvu in udobje v evropskih klubih vrhunec karier. Uigranost bi po skoraj petletnem sodelovanju morala biti glavni slovenski adut, a po dvajset izgubljenih žog na tekmo tega niti malo ne potrjuje. Zdaj je lahko modrovati, a morda bi moral zdaj že nekdanji selektor tako ali drugače osveževati ekipo. S tem pa bi se verjetno vrnila tudi lakota. Denič, ki je sicer dober trener in velik domoljub, se je, kot se zdi, ujel v zanko lastnega sistema.