Ponujeni odstop Deniča higieničen, njegova zavrnitev še bolj

Po tekmi z Belorusijo je bilo slišati ocean mnenj, odzivov, odmevov, pripomb, komentarjev na neuvrstitev slovenske rokometne reprezentance na evropsko prvenstvo. Prvič po letu 1998. Jasno, težko bi zapisali, da trener-selektor pri tem nima prav nobene odgovornosti. Boris Denič ni okleval, ampak ponudil svoj odstop, čeprav ima pogodbo do leta 2016. Prepričan sem, da mnogi trenerji tega ne bi storili, sam pa se je tako odločil iz higieničnih, moralnih, človeških razlogov. V smislu: če sem problem jaz, potem problema ni. V nasprotju z nekaterimi iz raznih družbenih sfer, ki bi se določenih funkcij najraje oklepali – če malo pretiravam – dosmrtno. Morda še v posmrtnem življenju.

Žogo je torej nekdanji sijajni vratar podal 23-članskemu predsedstvu Rokometne zveze Slovenije, ki bo presojalo njegov mandat. Dejstvo je, da je slovenska reprezentanca in z njo rokomet s spodletelo uvrstitvijo na Dansko izgubila mnogo. Predvsem, kar zadeva razvoj večinsko mladega rodu, kar Deniča tudi najbolj bremeni. A to se je pač zgodilo. Najbrž realno od reprezentance (še) ne moremo čisto na vsakem velikem tekmovanju pričakovati bitke za kolajne. Podobno kot so nekateri menili, da bodo za nogometno reprezentanco kar permanentno vladali zlati časi in bo vselej med prvo 15-erico svetovne lestvice. Ob dveh morebitinih izkoriščenih ''zicerjih'' več bi vsi govorili in pisali o kontuniiranem razvoju in kovali načrte o kolajni na Danskem. Rezultat kvalifikacij je pletenka različnih vzrokov, med drugim tudi poškodb in milo rečeno nenavadnih (Belorusija doma), tudi zelo spornih (Islandija v gosteh) sodniških odločitev. Očitno tudi v tem pogledu Slovenija še ni velika. A sodnki seveda niso edini krivci.

V slovenski športni kulturi je pogost pojav, da je od ene tekme odvisna usoda organizacije, kluba, reprezentance. Pogosto menjavanje selektorjev moške reprezentance – in tudi trenerjev v drugih športih – je šlo v korak s to miselnostjo. Na krmilu slovenske reprezentance se je do Deničevega ustoličenja leta 2010 zamenjalo deset selektorjev, trije tudi z dvema mandatoma. Čas je bil, da se prenehajo kratke selektorske nanizanke. Zdi se, da pa ni čas, da se preneha Deničev del. Zakaj? Vtis je, da je reprezentančna pot začrtana pravilno. Kot je dejal podpredsednik RZS Boštjan Kozole, se na njej pač ni posrečila ena od etap. Končni cilj je Rio 2016, dansko evropsko prvenstvo pa tako ali tako ne more priskrbeti letalske karte za Brazilijo. Ekipa je dobro selekcionirana, baza je široka, vloge so razdeljene, nasledniki nosilcev, ki se bodo na kratki ali srednji rok počasi poslovili, pa načeloma določeni. Pomladitev je izvedena, talenti se iščejo, igralci ustvarjajo. Nekaj šteje tudi glas ljudstva. V Stožicah tudi po šokantnem porazu v nedeljo izmed pettisočglave množice ni bilo slišati žvižgov, ampak aplavz. Sila redek pojav na tekmah s tako obsežnim čustvenim nabojem. Precej stvari se dogaja tudi v zakulisju. Denič, ki je znan kot trener-ustvarjalec, je denimo vertikalno povezan z vsemi trenerji mlajših kategorij, takšne komunikacije na zvezi ni bilo še nikdar. Res je, da bo nova sezona prinesla tudi novi vidik (so)delovanja, saj bo selektor od poletja naprej deloval v Minsku. Kmalu bo vidno, kakšen vpliv bo imela njegova služba na selektorsko delo. Med ponujenima navzgor in navdol obrnjenima palcema, kar zadeva Deničevo nadaljnje selektorjevanje, bi zgoraj podpisani izbral prvega, ker tudi velik spodrsljaj ne more zasenčiti minulega dela in iztiriti zastavljene usmeritve. Čeprav v Sloveniji kultura zavračanja odstopov ni prav zakoreninjena. In očitno podbno razmišljajo tudi na zvezi.