Osamelec iz šampionske ekipe, ki še po desetletju ostaja v Celju

Imenuje se Herman Wirth. Je nekakšen dobri duh celjskega kluba, ki mu je zvest, pozor, 42 let. Od pionirskih časov naprej. Zadnjih 25 let deluje v prvi ekipi, kjer je pred leti združeval delo pomočnika trenerja in trenerja vratarjev, v zadnjem času pa "le" še vzgaja čuvaje mreže. Skozi njegove roke je šlo nemalo izvrstnih.

"Ekipa je bila v tisti sezoni izjemno homogena, prežemal nas je ekipni duh. Pomembno vlogo je imel trener Miro Požun, ki je pustil, da so na primer Edo Kokšarov, Dejan Perić, Renato Vugrinec ali kdo drug povedali svoje mnenje," se zlate sezone izpred desetletja, so ko bili Celjani v seštevku dveh finalnih tekem boljši od Flensburga, spominja Wirth: "Požun je bil pedagog, trener in psiholog. Ni imel trde roke, a tudi ni doživljal pomanjkanja avtoritete, kar so mu nekateri očitali. Igralci njegovega zaupanja niso zlorabljali."

Ko je govoril Perić, so šle dlake pokonci

Kapetan je bil pravi. Dejan Perić. Ljubljenec navijačev, legenda, ki je morala v desetih letih dvakrat oditi iz Celja. Najprej po tisti šampionski sezoni v Barcelono, s katero je Perke postal evropski prvak. Po vrnitvi v klub pred leti pa se je Perić moral posloviti lanskega decembra skupaj s trenerjem Vladanom Matićem.

Še kako v spominu ostaja njegova odločilna obramba v osmini finala lige prvakov proti Ademarju, ko so Celjani nadoknadili kar 13 zadetkov zaostanka in začeli verjeti v nemogoče. Da lahko odidejo do konca. "Perić je znal ekipo neverjetno dvigniti. Včasih je govoril besede, da so ti šle dlake pokonci," je o še v lanski sezoni svojem varovancu dejal Wirth.

Parada sijajnih vratarjev

Prav Perić je bil verjetno najboljši, vsekakor pa v špici najboljših vratarjev, s katerimi je delal v svoji štiri desetletja trajajoči karieri. Tu so bili še Gorazd Škof, Dušan Podpečan, Beno Lapajne, Richard Štochl, Mirko Alilović, zdajšnji dvojec Matevž Skok in Urban Lesjak …

"Vratar mora znati dobro oceniti, kam bo letela žoga. Mladi tega še ne morejo, za to so potrebne izkušnje. Vratar mora biti akrobat, telesno izvrstno pripravljen, ne sme se bati žoge. Imeti mora tudi določene vrline, saj refleksa ne moreš natrenirati. Pomembna je tudi višina," lastnosti dobrih vratarjev našteva mož, ki je zelo priljubljen pri svojih varovancih. Zato, ker jim ni le trener, ampak tudi zaupnik in svetovalec.