Ob 65-letnici je Slovan ujetnik lastne zgodovine

Prejšnji konec tedna je bilo na Kodeljevem prijetno, živahno, družabno, nostalgično. Rokometni klub Slovan je obeležil svojo 65-letnico. Prišle so legende kluba, nekdanji igralci, prišel je župan. Obujali so spomine, izrekli številne lepe besede, a Slovanov "danes" ni kaj preveč spodbuden.

"Trenutno je v Slovanu stanje takšno, da jemo iz rok v usta. Velik problem je, da so šla sredstva, ki smo jih nabrali – okrog 25 tisoč evrov – k dvema našima nekdanjima igralcema, Andreju Kastelicu in Alešu Franetiču. Borimo se, ne bomo vrgli puške v koruzo. Hvalabogu, spremljajo nas rezultati, to priča, da ni vse v denarju. Po dolgem času se je formirala ekipa, ki igra s srcem in dušo. Na tej ravni je to več kot pol uspeha," dogajanje pri slavljencu opisuje predsednik Marjan Gorišek, ki plačuje grehe nekdanjih vodstev.

Brez njega Slovana verjetno ne bi bilo več

Omenjena igralca, katerih izvršbi sta tako legalni kot legitimni, saj sta vzela le tisto, kar jima pripada, sta na Kodeljevem igrala pred več kot desetletjem. Jasno je, da sploh ni natančno jasno, koliko takšnih upnikov še stoji v vrsti. Gorišek pravi, da ob prevzemu kluba leta 2011 sploh ni dobil vse dokumentacije: "Dokumenti so izgubljeni, uničeni in odtujeni. Ko sem prišel v klub, smo odprli transakcijski račun. Prej ga klub štiri leta ni imel."

V lanski sezoni je Slovan nabral nekaj novega dolga, a v obvladljivih zneskih, okrog 30 tisoč evrov. Gorišek, krožni napadalec nekdanje Slovanove zlate generacije iz 80. let, ki je s klubom, ki ima za simbol značilni lipov list, postal tudi evropski podprvak, je nedvomno najzaslužnejši, da Slovan sploh še miga. Brez njega verjetno ne bi več. Telefon dvigne vselej, tudi v pričakovanju najbolj neprijetnih vprašanj.

Od visokoletečih napovedi do ...

A po drugi strani mora tudi prevzeti svoj del odgovornosti za visokoleteče cilje iz lanske sezone, o katerih je govoril predvsem še vedno uradni direktor Stane Ostrelič. Omenjalo se je ligo šesterice, v nekaj letih ligo prvakov, glavnega pokrovitelja … Konec sezone pa je pravzaprav prinesel celo boj za obstanek, ki se je uspešno končal. Pred letošnjo se je Slovanova ekipa pravzaprav vrnila tja, kjer je bila že v predlanski sezoni. K prostovoljstvu. Igralci pod vodstvom Boštjana Ficka nastopajo za sendvič, a imajo po štirih krogih vseeno dve zmagi. Za nameček sta bili doseženi na gostovanjih.

"Glede na to, koliko sem bil zaskrbljen, sem postal malo optimista," bojevitost z igrišča ohranja Gorišek: "Vidi se pozitivna energija. Malo me spominja na ekipo iz mojih let. Čeprav smo bili takrat vsi formirani igralci. Pri dvajsetih letih se je vedelo, ali si pravi igralec ali ne. Zdaj pa so igralci pri 21, 22 letih še vedno mladi." Slovan za sprotno življenje, z nekaj improvizacije, ima. Marsikdo pa se vseeno vpraša, ali se ne bi bilo iz okov preteklosti osvoboditi tako, da bi po zgledu Rudarja, Gold Cluba, Slovenj Gradca, Loke in še koga klub ugasnil in bi zrasel na primer Slovan 2015. Ni častno, nikakor, a če ne gre drugače …

Vzporednega Slovana ne bo

Moralni predsednik takšno možnost kategorično zavrača. "Klub bo ostal takšen, kot je. 'By-pass' klub pomeni tretjo ligo. Po vseh vložkih mi kaj takšnega ne pade na pamet. Naj gre vse po naravni poti," ne izgublja upanja pri vodenju Slovana na zeleno vejo Gorišek, ki ne želi preveč razmišljati o grešni preteklosti kluba.