Lojze Grčman

Sreda,
20. 8. 2014,
15.06

Osveženo pred

7 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 20. 8. 2014, 15.06

7 let, 8 mesecev

Nekdanji direktor Celja bil pred podpisom pogodbe s 13-letnikom

Lojze Grčman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Ko je v javnost prišla novica, da ni več direktor celjskih rokometašev, ni bil dosegljiv. Zdaj si je vzel čas in neposredno odgovoril na vsa Sportalova vprašanja.

Ne deluje užaljen niti jezen, prgišče grenkobe je pri 43-letnem Romanu Pungartniku mogoče zaznati. Pred kratkim je postalo jasno, da mu Celje Pivovarna Laško ne bo podaljšalo direktorskega mandata, vloge, ki jo je opravljal v zadnjih štirih letih. Ena od igralskih legend celjskega kluba, ki je v svoji karieri med drugim nastopal tudi za sloviti Kiel, pravi, da mu v Zlatorogu nihče ni natančno pojasnil, zakaj ne bo več prvi operativec. Po drugi strani si ga državni prvaki – morda paradoksalno, glede na izkušnje in določen ugled pa ne – želijo zadržati v kakšni drugi vlogi. A nikakor ni samoumevno, da se bo to res zgodilo.

Ste pričakovali, da ne boste podaljšali direktorske pogodbe? Daleč od tega. Ustni dogovor smo imeli za novi mandat, štiriletni cikel. V tej veri sem delal za naprej. Po tej plati me je novica presenetila. Po drugi strani mi je pogodba potekla, kar je legitimna stvar. Kot igralec sem to seveda že doživel. Nisem se mogel pozanimati, zakaj je prišlo do tega.

Vedno pravim, da če se s kom razideš na katerikoli ravni, se usedeš in pogovoriš. Na ta način sem delal. Mislim, da bi si to zaslužil. Navsezadnje sem imel s člani upravnega odbora, pokrovitelji in igralci maksimalno korektne odnose. Lahko bi jim povedal, kot je, a nisem imel priložnosti.

Veliko se govori in piše o finančnem stanju. Klub ne taji določenih težav, rožnato tako ali tako ni nikjer oziroma je malokje. Krožijo različne številke, od dveh plač do več sto tisoč evrov. Kakšno je dejansko stanje? V letih, ko sem v klubu, smo proračun vsako leto nižali. Ko sem prišel (leta 2010, op. a.), smo strategijo prilagodili stanju. Težav nismo skrivali. Plače so zamujale oziroma zamujajo, to ni skrivnost. Najbolj me veseli, da se to ni poznalo pri delu. V klubu smo omogočali vrhunske pogoje ne le prvi ekipi, ampak tudi vsem ostalim selekcijam. Rezultati so prišli.

Res je, da je bilo vmes veliko nihanj, kar je razumljivo, če delaš takšne spremembe, kot smo jih mi. Odprti sta dve plači. No tako je bilo, dokler sem imel vpogled. Tu so še nekatere premije, ki se vlečejo kakšni dve sezoni, in nekatere tekoče obveznosti.

A ne gre za stvari, ki jih ne bi bilo mogoče sanirati. Navsezadnje celjski klub do nobenega igralca ali kogarkoli, ki je odšel, nima dolga. Z igralci se je treba pogovoriti in jim to povedati. Glede tega je bila v zadnjem času nekoliko čudna situacija.

Torej ne gre za več sto tisoč evrov? Če pogledamo omenjeno, je to že nekaj sto tisoč evrov. Govorimo o vseh v klubu, ne le prvi ekipi. Po izračunih n predvidevanjih bi se lahko obveznosti do konca leta pokrile in klub bi deloval na dobrih temeljih in finančni konstrukciji. Počasi bi se lahko že vračali časi, ko bi si tudi Celje lahko spet privoščilo kakšno odmevno okrepitev, ki bi bila dodana vrednost.

Obveznosti do vsaj enega igralca vendarle ostajajo. Za klub skeleč greh iz preteklosti je tožba Uroša Zormana, težka 120 tisoč evrov, ki jo je slovenski reprezentant dobil. Da se na tak način s komerkoli srečuješ, je seveda neprijetno. A poudarjam, ko smo se pred leti odločali za spremembe, smo opozarjali na možnost tožb. Delali smo zavestno, upravni odbor je vedel za to. Gre za zapuščino naših predhodnikov. Tožba ni padla naključno. Po drugi strani se je klub nanjo pritožil. Menim, da jo ob vseh svojih argumentih lahko tudi dobi. Dejstvo pa je, da smo vsi vedeli, da se lahko tožba zgodi.

Ste se poskušali z Zormanom dogovoriti, poravnati? Imeli smo sestanke, mediacijo, da bi sklenili pobot. Jaz osebno ga ne morem sprejeti, ker za to nisem pooblaščen. Upravnemu odboru oziroma predsedniku sem to povedal, a upravni odbor je sklenil, da pobota ne bo, ampak gremo na sodišču do konca.

Gre za transparentne stvari, tako kratkoročno kot dolgoročno, navsezadnje se upravni odbor sestaja enkrat mesečno. Tudi mi smo upravo redno – tedensko ali na dva tedna – obveščali o dejavnostih.

Krivično bi vam bilo prilepiti etiketo krivde za vse negativne stvari v klubu, saj je upravni odbor vendarle nad vami. Kaj mislite z negativnostmi? Tožbo Zormana? Dolg, ki se vleče? Kot rečeno, še sam ne poznam vzrokov za konec sodelovanja. Rezultati govorijo svoje. V klubu so se postavile stvari na raven, ki si jo želijo navijači in javnost. Finančna slika se počasi obrača v pozitivno smer.

Ko sem prišel v klub, je imel ta dobre štiri milijone evrov proračuna, danes se pogovarjamo o poldrugem milijonu. Vemo, kako je bilo delovati v tem času. Ne gre za delo za dve uri, ampak 24. Tako smo tudi delovali. Mogoče se malo pozablja, da tekmujemo z ekipami, ki so vredne 10, 12, 13, 15 milijonov evrov ali nekaterimi, ki nimajo limita. Na primer Veszprem ali PSG.

Po finančni plati jim ne moremo hoditi ob boku. Lahko jim na druge načine. Vzpostavili smo dobro komunikacijo klub–igralci, klub–trener, klub–navijači. Igralci, ki so prihajali v Celje, so prepoznali ta pristop. Ne moremo jih animirati s plačo.

Nismo jih niti želeli, upam, da jih tudi v prihodnosti ne bodo. Se pa igralci, upam, zavedajo, da si v Celju lahko dvignejo ceno. To smo pokazali z igralci, ki so odšli – Borutom Mačkovškom, Gašperjem Margučem, Matejem Lekaijem, Nemanjo Zelenovićem.

Vam je bila res ponujena vloga športnega direktorja z manjšim dohodkom kot prej? Pri meni plača nima nobenega pomena. Na srečo nisem odvisen od športa. To delam, ker imam rokomet rad, ker sem se med kariero ogromno stvari naučil ali jih videl. Da, res smo se pogovarjali, da bi ločili poslovni in športni del kluba. Imam precej idej, ki bi jih rad izpeljal. Na primer športno akademijo.

Bil sem tik pred podpisom predpogodbe s 13-letnim fantom, ki bi čez nekaj let prišel v Celje. Tako bi imeli v ozadju nekaj igralcev, ki bi jih skozi športno akademijo vzgajali na vseh ravneh, tako osebnostno kot športno. Na ta način bi se lažje vklopili v klub. Postavil sem neke stvari, ki so bile upravi zelo všeč in smo se dogovorili, da jih izvajamo. Športni in poslovni del sta precej prepletena, jasno pa mora biti določeno, kaj kdo dela.

Zaključili smo štiriletni cikel z upanjem, da gremo naprej z isto ekipo. Navsezadnje nihče ne ve natančno, kaj se bo zgodilo s Pivovarno Laško. Klub smo z nekaterimi marketinškimi prijemi skušali postaviti v položaj, da bi se vsaj v določenih odstotkih financiral sam oziroma ne bi bil tako odvisen od enega pokrovitelja.

Pred lansko sezono je bilo precej besed ravno o tem: angažiranju igralcev, marketinških akcijah, privabljanju gledalcev. Kakšna je bila žetev posejanega? Delo, delo, delo. V pisarni smo sedeli ure in dneve. Ni bilo prostega konca tedna. V Celju je občinstvo zahtevno. Težko je zadovoljiti vse, še posebej v racionalnih okvirjih. Omejen si, ampak s trudom lahko nadoknadiš veliko stvari.

Poudarjali smo družbeno odgovornost, precej smo vrnili okolju, rokometno šolo smo dvignili na višjo raven. Naslov smo vrnili v Celje, ustvarjali igralce. Vsak je opravljal svoje naloge. Tudi mediji ste dobro sprejemali, da smo stvari vselej hoteli delati na malce drugačen, domiseln način.

Ste opazili napredek na primer pri številu gledalcev, prodaji klubskih artiklov, gostinski ponudbi, kar v klub prinaša denar? Na eni zadnjih sej upravnega odbora smo vsi, ki smo imeli v klubu določene vloge, dali svoja poročila. Številke se dvigujejo vsako leto. V slovenskem prostoru samo od naštetih stvari klub ne more živeti. Vzporedno s klubom smo ustanovili delovno omejeno organizacijo (d. o. o.), da smo se lahko ukvarjali s profitnimi dejavnostmi.

Iz tega smo vsako leto dobili nekaj več. Veliko pa je tudi odvisno od na primer žreba v ligi prvakov. S privlačnimi nasprotniki je vse veliko lažje. V slovenski ligi pa nismo imeli veliko pomoči.

Ta stagnira, klubi umirajo. Tudi Koper je na primer polnil našo dvorano. Večina klubov ni konkurenčna. Tudi liga ne da veliko na zunanjo podobo. Bili smo nekakšen osamljeni jezdec.

Dojemate spodletela pogajanja glede vstopa v regionalno ligo Seha kot poraz ali modro odločitev ob sogovornikih, ki se obračajo po vetru? Sem zagovornik lige Seha. Javnost me je zato obsojala. V ligi sem videl možnost trga. Prihajale bi res močne ekipe. Ne govorim o vseh, ampak petih, šestih, ki bi bile dodana vrednost. Ko je pred leti prišlo do odločitve, da Celje ne sme zapustiti slovenskega prvenstva, sem jo takoj spoštoval.

Obenem pa na glas govoril, da se mora raven slovenske lige dvigniti. Na pogajanjih s Seho sem sodeloval le na začetku, nato jih je prevzel predsednik. Dogajala so se izsiljevanja, zato smo od pogajanj odstopili. Menim, da bolje na začetku kot kasneje.

Pred lansko sezono se je precej govorilo o 30-odstotnem prvotnem znižanju dohodkov, ki bi ga ekipa kasneje lahko dobila nazaj. Kdo je podpisal aneks k pogodbi za to? Opravili smo pogovore z vsemi igralci in vsi so z ogromno posluha privolili v to potezo. Res pa je, da je bilo kasneje igralcem, ki so zapustili celjski klub, rečeno, da bodo dobili vse.

Tisti, ki pa so ostali, pa se bodo morali odpovedati temu delu (30 odstotkom, op. a.). Predsedniku in generalnem pokrovitelju sem to povedal. Vso sezono z igralci ni bilo nobenih težav. Vse cilje smo dosegli in presegli. Mislim, da si igralci take kazni ne zaslužijo.

Aneksa ni podpisal nihče. Ekipa je bila zelo poštena. Ko jim je uprava sporočila o tem ukrepu, so se dogovorili. Kapetan je prišel in dejal, da bodo izpolnili cilje in da ostajajo. In tega so se držali. Čakali so na to, da bodo dobili variabilni del.

Torej so tisti, ki so ostali, diskriminirani v primerjavi z onimi, ki so odšli? Da, tako bi izpadlo. Ekipa je bila pri meni s pripombo glede delitve, s katero se ni strinjala. Fantom sem obljubil, da bom informacijo predal naprej in upam, da se dogovarjajo z upravo.

Lahko poveste malce več o vaši ideji mreže, ki bi iskala mlade igralce? Ne le v fazi iskanja, razmere morajo biti urejene tudi v klubu. Namestitev, šola, stroka … Takšnega projekta ne moreš ustvariti čez noč. Mislim pa, da je izvedljiv.

Moja filozofija je, da se morajo igralci ukvarjati le z rokometom, za vse ostalo moramo poskrbeti mi. Treba je čutiti garderobo, iz pisarne to ni mogoče. Tudi če imajo igralci ljubezenske probleme, mora biti nekdo, ki jim lahko pomaga. Pač, kakršnekoli težave. To je razširjena vloga športnega direktorja.

Ste reševali tudi ljubezenske težave? Tudi. Dobili igralca, ki je šel od doma, mame. Kako se bo prehranjeval. Bo živel od sendvičev in pice? Potem bo imel težave na treningu. Tu je svetoval zdravnik. Sam sem redno hodil v šole in nadzoroval učni uspeh.

Vam je klub čisto konkretno ponudil drugo vlogo? Želi si me, jaz sem pripravljen. Hočem pa imeti ob sebi dobro ekipo, kakršno sem imel do zdaj. Z njo lahko napraviš vse. Vsak skrbi za svoje področje s pristnimi odnosi brez zakulisnih igric in osebnih interesov. Klub je navsezadnje nad vsemi nami. Če se dela v korist kluba, me to veseli, v nasprotnem primeru pa se ne vidim poleg. Vsaj trenutno ne.