Krim s slovenskim rokometom nima veliko skupnega

Da je stanje ženskega rokometa v Sloveniji precej slabše od moškega, ni nič novega. Pomanjkanje uvrščanj na velika tekmovanja, nekonkurenčnost domačega prvenstva in predvsem zapostavljanje mladih talentov, so pripeljali do tega, da tudi javnost in sponzorji za rokometno igro nežnejšega spola ne kažejo pretiranega interesa. "Do ugotovitve, da se ženski rokomet nahaja nekje na dnu, smo prišli že leta 2006, ko smo na evropskem prvenstvu na Švedskem dosegli nekoliko slabši rezultat (Slovenija je bila na tistem prvenstvu zadnja 16., op. a.)," situacijo opiše Primož Pori. Menjava generacije in prihodi kar nekaj mladih rokometašic so dajali upanje, da bosta danes, leta 2012, generaciji 1988 in 1990 predstavljali ogrodje in jedro reprezentance. "Z žalostjo ugotavljam, da so od te generacije ostala le štiri dekleta, ki so v tem obdobju doživela dober razvoj in primerjavo z evropskim vrhom. Bodisi na klubski ali reprezentančni ravni. Od letnika 1990 sta to Tamara Mavsar in Ana Gros, nekakšen vmesni člen je Alja Jankovič, od letnikov 1988 pa Maja Šon in Barbara Varlec," kar nekoliko z razočaranjem pove Pori in doda: "V dobrih evropskih reprezentancah kopica deklet tega letnika predstavlja tudi vodilne položaje."

Delati je treba na generacijah 2005 in mlajših

Po mnenju Porija so omenjene generacije ta trenutek že izgubljene, drobno luč na koncu tunela pa vidi v dekletih, ki so trenutno še v vrtcu ali pa na pragu osnovne šole. "Najti moramo način, kako ta dekleta privabiti v rokomet in na njih zgraditi novo bazo." Bivši selektor ženske reprezentance je prepričan, da se to da. "Moramo si samo želeti sprememb. V moški reprezentanci že imamo model, kako je treba načrtovati. Pri moških lahko vidimo, da so od leta 2003 z velikimi vložki tako kadeti kot mladinci začeli nizati uspehe. Ta model imamo zgrajen in tukaj ne potrebujemo biti preveč pametni, da ga prenesemo še k ženskam. V Sloveniji obstajajo klubi, ki delajo dobro, potrebujejo pa zaščito in pomoč. Ne smemo dovoliti izumiranja klubov in kadra. To nas bo le še bolj ločilo od Evrope."

Strokovnjak iz ljubljanske Fakultete za šport poudarja, da je rokomet proces, v katerega je treba vložiti vsaj deset let trdega dela. Veliko težavo vidi tudi v nepriljubljenosti pri mladih. "Za dekleta je vsaka obrobna aktivnost bolj zanimiva kot rokomet. Ženski rokomet je bolj občutljiv od moškega in če bomo želeli nekaj doseči, bomo morali vanj veliko vložiti."

Krim daje preveč poudarka tujkam

Pori se je obregnil tudi ob Krim, najboljši ženski kolektiv na Slovenskem, za katerega pravi, da za reprezentanco nima nobenega smisla. "Z vsem spoštovanjem do g. Tislja, ampak Slovenke v Krimu za igro dobivajo premalo priložnosti. A Krimu je to prav, tam imajo začrtano svojo pot, svoj razvoj. Hočejo na vrh Evrope. Z neigranjem Slovenkam sporočajo, da niso sposobne igrati v evropskem vrhu, toda kako so potem čez 14 dni, ko je na sporedu reprezentančna akcija, igre v Evropi sposobne? Krim in reprezentanca sta velika projekta, ki jih je, sploh v sedanji obliki, težko voditi."

Slovenija potrebuje operativce na terenu

O prihodnosti slovenskega rokometa so se strokovnjaki in "strokovnjaki" pogovarjali ob robu zaključnega turnirja pokala Slovenije. Nekateri že prav "zastareli" s svojimi mnenji bržkone ne bodo pripomogli k izboljšanju stanja ali priljubljenosti tega športa pri dekletih. Po Porijevem mnenju, ki sodi med tiste najbolj podkovane in s širokim pogledom na slovenski rokometni prostor, je prvi korak za dvig ženskega rokometa želja, šele potem bo na vrsti nadaljnje delo, za katerega se mu v glavi že porajajo razne ideje. "Mora se najti strokovna ekipa, ki bo peščico talentov, ki jih v Sloveniji imamo, identificirala in z njimi tudi delala. Potrebujemo ljudi, ki bodo operativci na terenu. S tremi tridnevnimi reprezentančnimi akcijami na sezono ne bo nič. To je brez veze. Potem je bolje iti neposredno na tekmo, bo še manj stroškov."

Ženski rokomet je v Sloveniji zanesljivo daleč najbolj prepoznaven zaradi Krima Mercatorja, nekoč tudi Olimpije. A v zadnjem desetletju je na slovenskem prizorišču "nastalo" le malo izjemnih rokometašic, tistih vrhunskega kova. Kopica pa je "propadlih" ali neizkoriščenih potencialov.