Koliko Kielov še, da boste verjeli?

Za nami je še en novembrski konec tedna. Vremensko dokaj zaznamovan s sivino, na rokometnih igriščih pa so prevladovale vse druge barve. Prvič v sezoni se je namreč zgodilo, da so v najelitnejšem tekmovanju, ligi prvakov in prvakinj, zmagale vse tri slovenske ekipe. Najeminentnejše je seveda celjsko slavje nad Kielom – in to brez petih igralcev –, ki bo ostalo ne le trenutna senzacija, ampak eno največjih presenečenj tudi v kontekstu celotne sezone. Gorenje je briljiralo na gostovanju pri Chamberyju z všečno in nadvse učinkovito igro. V obrambi pa so ''ose'' pičile tako strupeno, da je francoski prvak komajda zmogel 20 golov. Krimovke so si na najpomembnejši tekmi dozdajšnjega dela sezone kljub vsem mogočim pretresom zagotovile napredovanje iz skupine. V igro zanj so se znova vrnili tudi Celjani. Pot še za kaj več, kot je četrto mesto v skupini, je na široko odprta Velenjčanom.

Trije klubi, tri vizije, tri strategije. Morda se s katero od njih ne strinjate, ampak to je povsem vaša izbira. Velenjska dvorana na domačih tekmah kljub vabljivi igri in zmagam ni bila vedno polna. V Krimu so zelo zadovoljni z dobrima dvema tisočema duš na tekmi, vstop pa je brezplačen. Pred dobrim mesecem pa mi nikakor ni šlo v glavo, kako lahko denimo v Celju gostuje evropski klubski podprvak Atletico z Ivanom Balićem na čelu, dvorana pa ni zapolnjena niti polovično. Izpolnjeni so bili vsi pogoji, ki veljajo za slovenske stereotipe, kar zadeva mikavnost za gledalce. Nasprotnik je bil zelo slovit. Za trenutno celjsko ekipo nastopajo večinoma mladi slovenski/celjski rokometaši. Tudi peščica tujih igralcev je že staroselcev, poleg tega ekipa nastopa s poudarjenim bojevitim duhom, kar je še eden od slovenskih stereotipov, ki naj bi vabil na tribune.

Naj bi, a očitno ne (vedno). Vsaj dokler se ni ''zgodil'' Kiel, ko je bila dorana Zlatorog, ki v svoje nedrje sprejme več kot 5.000 gledalcev, skorajda do roba napolnjena. Resda je klub hvalevredno poklonil vstopnice dobrim 600 gasilcem in pripadnikom civilne zaščite, a vseeno. Zdi se, da je na obzorju miselni preboj, ko bodo ljudje začeli verjeti mladi ekipi. Kiel se ne bo zgodil vsak teden, a treba je poskušati. Vendar če poskušaš, ti že po verjetnostni teoriji kdaj ne uspe. In se zgodi na primer Constanta, ko dosežeš pet zadetkov v enem polčasu. A takrat v garderobo ne sme pridirjati predsednik, vihteč delavsko knjižico trenerja. Ne, če želiš stopati po svoji začrtani poti. Na Slovenskem pa potrpljenja pogosto ni. Tako pri vodstvih klubov, sponzorjih kot pri gledalcih, zato je umestno vprašanje – koliko Kielov bo še treba, da boste verjeli?

Poleg zgoraj omenjenih klubov v pokalu EHF odločno korakajo še Koper, Maribor in Zagorje. V ženski reprezentanci se zdi, da je zavel nov veter. Moška izbrana vrsta ima prepoznavno identiteto, igro, vzdušje, rezultate in selektorja, ki sovraži izgovore. Morda kakšnega – izgovor, namreč, ne selektorja – čez ramo vrzite tudi vi in pridite na tribuno. Slovenski rokomet ni v recesiji.