Izgubljeni sin Barcelone se vrača domov

Njegov oče, ki nosi prav takšno ime kot on, je trenerska legenda Barcelone. Valeru Riveri mlajšemu pa vidnejšega pečata v klubu, kjer je rokometno odrasel, ni uspelo pustiti, čeprav je tam igral deset let. A nikdar resneje v članski ekipi. Odšel je namreč že pri 20 letih, prostor pod soncem in še posebej na igrišču iskal pri Zaragozi, Algesiresu, Guadalajari in Octaviu.

Pred šestimi leti je prišel k francoskemu Nantesu, kjer je soigralec slovenskega reprezentanta Gorazda Škofa in kjer se je nekako začela njegova pot k vrhunskosti. Leta 2013 je s Španijo postal svetovni prvak. Da v reprezentanci še zdaleč ni bil le zaradi očeta selektorja, je potrdil tudi s sodelovanjem pri kovanju evropskega brona na Danskem leta 2014.

Pri 30 letih se je razvil v vrhunsko levo krilo in bil na letošnjem evropskem prvenstvu, kjer je Španija osvojila srebro, najboljši strelec s povprečjem točno šestih golov na tekmi. Hiter, zanesljiv, zbran, trdnih živcev. Takšen, da si je priložnost številka dve v Barceloni nedvomno zaslužil.