Dejan Čančar para mreže v Franciji

Levi zunanji igralec Dejan Čančar šteje 27 let, a že desetletje nastopa v članski konkurenci. Rokometne abecede se je naučil v SVIŠ-u, iz Ivančne Gorice nato krenil k sosedom v Grosuplje, prvoligaško uveljavitev pa doživel v Trbovljah. Sledil je novi postanek v Ivančni Gorici in Trbovljah, prvi odhod v tujino k italijanskemu Casaranu. V prvem delu sezone 2009/10 je bil član Celja Pivovarne Laško, nato se je preselil v Ribnico, zadnji dve sezoni pa je igral za Krko. V minuli mu je šlo odlično, po rednem delu je bil s 141 goli prvi strelec lige. Skupaj je na 24 tekmah zabil 200 golov. Tujina? Zdaj ali nikoli, si je dejal Višnjan in sprejel izziv iz Belorusije. A med pričakovanji in realnostjo v Meškovu ni bilo enačaja in januarja se je odpravil v Francijo k Billeru. Moštvo iz Paua, ki ga Slovenci mnogo bolje poznajo po Orthezu, s katerim se je Olimpija v nekih drugih časih neštetokrat pomerila v evroligi, je sicer zadnje na lestvici, a prihodnost očitno en bo tako ''breztočkovna'', kot je sedanjost.

''Vsi mi pomagajo, kar je treba, to se vidi tudi na igrišču, kjer jim vračam z dobrimi igrami. Letošnja sezona je za nas specifična. Ekipa v močnem prvenstvu enostavno ne more zmagati. Billere se je šele v letošnji sezoni lotil rokometa na profesionalni ravni. Doslej je bil v drugi ligi, v prvo so prišli prvič in nepričakovano. Že na začetku ekipa ni bila na ravni ostalih prvoligašev. A kljub velikemu številu porazov ni nobenih pritiskov. Od marca je že sestavljena ekipa za prihodnjo sezono, klub načrtuje takojšen povratek v prvo ligo,'' je izpod Pirenejev sporočil Čančar, ki je na devetih dozdajšnjih tekmah zabil 49 golov, na večini srečanj pa je najboljši strelec zasedbe, v kateri si kljub izpadu želi nadaljevati kariero. Doslej najboljšo tekmo je odigral proti tretjemu Dunkerqu: ''Ko sem prišel, je bilo tudi zame vse precej novo. Ko sem se sprostil, sem začel dobro igrati. Tako igralci kot trener so videli, česa sem sposoben, odtlej mi precej zaupajo. Doslej najboljšo tekmo sem igral proti Dunkerqu, ko sem dal enajst golov iz igre. V prvem polčasu sem zabil le enega, v prvih desetih minutah drugega polčasa pa sedem zapored. Na to tekmo sem kar ponosen. Res pa je, da moji posamični dosežki ne pomenijo kaj preveč, če vseskozi izgubljamo. Upam, da bo naslednjo sezono boljše in da se vrnemo v prvo ligo.''

Z bivanjem v mestu, 50 km oddaljenem od španske meje, je Višnjan zelo zadovoljen. ''Španija je zelo blizu, kar se po moje pozna tudi pri ljudeh. Niso tipično francosko zaprti, ampak bolj podobni Špancem. Vsak te prijazno nagovori, pomaga, če kaj potrebuješ,'' razloži nekdanji mladinski reprezentant, ki se veliko sliši predvsem s prijateljem Borisom Bečirovićem, ob priliki pa pozdravi tudi z ostalimi Slovenci. Za kakšno intenzivnejše druženje zmanjka časa. Tudi sicer ni bilo potrebno dolgo bivanje v Franciji, da je dobil vtis, kako so slovenski rokometaši tam spoštovani: ''Francoska liga je zelo močna, vlaganja so vse večja, res pa je, da se tudi v Sloveniji igra zelo dober rokomet, ki ga Francozi zelo cenijo. Mogoče mi je pomagala izkušnja, ko sem eno sezono igral v Celju. Je pa zanimivo, ko na primer igraš tekmo s Parisom, Montpellieru, Dunkerqu, kjer so res dobri igralci,'' je razložil mladi očka, ki bi resno premislil ob ponudbi katerega od francoskih gigantov, čeprav je na Billere pogodbeno vezan še za naslednjo sezono, pogovori pa potekajo tudi o podaljšanju sodelovanja.