Andrea Lekić prejokala vso zadnjo tekmo za Krim

Ko se iz tega ali onega razloga vrne v Ljubljano, srednja zunanja igralka in kapetanka srbske rokometne reprezentance Andrea Lekić nima nikdar dovolj časa, da bi videla vse številne rokometne in nerokometne prijatelje. Vezi, ki jih je stkala v štirih sezonah nastopanja za Krim, od 2007 do 2011, niso zrahljane. Klub, mesto in ljudje, ki so jo obkrožali, so ostali globoko v njenem srcu. A pred dvema letoma je odšla. Zaradi ambicij in velikanske lakote po naslovu zmagovalke lige prvakinj. Kar ji ni uspelo s Krimom, ji je z Györom letos spomladi. Iz Györa se je pred letošnjo sezono odpravila iz enakega razloga kot iz Krima: ker obožuje izzive in tekmuje s sabo. Tudi če je morala kot evropska klubska prvakinja v kvalifikacije.

"Odločitev za Györ je bila gotovo najboljša, čeprav sem žal šla iz Krima. A evropski naslov imam. V Györu je vladal velik profesionalizem, Krim pa ima tako profesionalizem kot srce. V Vardarju sem začela z ničle. Zanimivo je z naslovom zmagovalke lige prvakinj začeti v kvalifikacijah. To je to, to je izziv," pojasnjuje za nekatere nenavadno selitev Lekićeva.

Hči Krima, ki se je odselila

Na Galjevici je bila ikona. Stroj za gole. V štirih sezonah jih je v evropskih pokalih zabila 259. Ustvarjalka igre. Liderka še kot najstnica. Navijači so jo oboževali in jo še. Postala je prava hči kluba. "Pri Krimu sem, ko je bil v klubu težak finančni položaj (leta 2009, op. a.), ostala zaradi navijačev. Prišli so z res neverjetnim predlogom, da bodo oni dali del denarja za to, da bomo nekatere igralke ostale. To je bilo dovolj. Nismo več potrebovale denarja. Zadosti je bilo videti, koliko imajo ljudje radi tebe in klub. V Srbiji ni tega, s čim podobnim sem se srečala prvič. Zame je bila prva tekma v ligi prvakinj s Sävehofom šok. Imela sem 19 let, na tribuni sem zagledala navijače, ki so se na tekmo vozili 30 ur in jim ni bilo težko. Vedno so bili nasmejani, ne glede na zmage ali poraze," Lekićeva o Sloveniji, Ljubljani in Krimu, v katerem je postala rokometni Nekdo, pripoveduje z iskro v očeh. Zdaj z iskro, v času slovesa, pred dobrima dvema letoma, pa s solzami: "S čustvenega vidika je bil moj odhod iz Krima najtežji v karieri. Toliko lepih trenutkov in prijateljev v rokometu in zunaj njega … Zadnjo tekmo sem vseskozi jokala. Nisem vedela, kje sem, kje stojim, kaj se dogaja okrog mene. Res je bilo težko, tudi za moje starše, ki so prav tako jokali. Ljudje v Sloveniji so mi res ustrezali."

"Ko stisneš roko, ni poti nazaj"

Odločilni dejavnik za slovo 26-letnice ni bil denar. "Odkrito povedano med ponudbama Krima in Györa, ko sem odhajala iz Ljubljane, ni bilo velike razlike. Preprosto sem menila, da Krim tedaj ni imel dovolj dobre vizije za osvojitev lige prvakinj. Györ je imel v tistem trenutku mnogo večje ambicije. Poleg tega se je Krim z mano začel pogovarjati malo pozno. Ni se tudi vedelo, kakšno bo stanje v klubu. Ko nekomu že stisneš roko, če imaš pravi značaj, ni poti nazaj," poudarja 26-letnica, ki izvrstno govori slovensko in zavzeto spremlja dogajanje pri nas. Poudarja, da njena želja po vrnitvi nikakor ni sporna. Ali se bo to dejansko zgodilo, pa je odvisno od enakega razloga kot takrat, ko se je Andrea odločila za odhod: "Seveda se želim vrniti v Krim. To ni vprašanje. A moja želja še zdaleč ni vse. Pomembna je tudi strategija. V Krim bi se vrnila samo z enim ciljem, to je osvojitev lige prvakov."

"Zdaj Krimova ekipa bolj kakovostna"

Nad letošnjo zasedbo tigric je navdušena. Prepričana je, da je Krim blizu evropskega vrha in spada med štiri ekipe stare celine: "Včasih je bilo več mladih, zdaj pa je ekipa bolj kakovostna. Na vsakem položaju sta dve enakovredni igralki. Nekoč nas je bilo osem, devet, ki smo igrale vso tekmo. A če si mlad, ne razmišljaš o tem. Krim gotovo spada med štiri ekipe v Evropi. O naslovu prvaka bodo odločale majhne razlike. Ljubljančanke so gotovo na višji ravni kot v lanski sezoni. Igralski kader imajo odličen. To me veseli. Samo da ne bo poškodb. Mislim in upam, da je takšna strategija pravilna. Ženski rokomet in šport drugje v Sloveniji nista razvita do te mere. Upam, da bo Krimu uspelo, z mano ali brez mene (nasmešek)." V nasprotju z vsesplošnim tarnanjem Lekićeva priznava, da je v Vardarju srečna in preprosto uživa.

V slovenski reprezentanci ima srbska kapetanka številne prijateljice. Kot zadetek v polno vidi vse pogostejše odhode v tujino: "Če gledamo zadnjih pet let, ima trenutno Slovenija najbolj kakovostno reprezentanco. Dekleta so začela igrati v tujih klubih. Za reprezentantke je pomembno, da imajo veliko močnih tekem. Tudi v srbski reprezentanci nobena od deklet ne igra doma. Slovenke so vse stare okrog 26, 27 let, kar pomeni zadostno zrelost. Poraz s petimi goli razlike proti Švedski je odličen rezultat. Švedinje že veliko let zapored igrajo na velikih tekmovanjih." A Lekićeva opozarja, da je treba pri izbranem sistemu vztrajati, ne pa jih menjavati kot spodnje perilo. "Vse velike reprezentance, Norveška, Rusija, Francija, imajo trenerje po deset let. In vse imajo rezultate. Dober trener je dolgoročno prava pot," je sklenila ena številnih nekdanjih Krimovih igralk z Balkana, ki pa je v Ljubljani verjetno pustila največji pečat. Tako na igrišču kot zunaj njega.