München 1972

Kraj in čas: München (ZR Nemčija); 26. avgust – 11. september 1972
Ostali kandidati: Detroit, Madrid in Montreal
Udeležba: 121 držav, 7134 športnikov
Število športov: 23 športov, 195 disciplin
Ogenj je prižgal: Günter Zahn
Igre je odprl: Gustave Heinemann
Olimpijska prisega: Heidi Schüller

Mark Spitz, Sawao Kato, Shane Gould, Olga Korbut in drugi športniki so bili šampioni, katerih slavo je v očeh mnogih na stranski tir postavilo krvavo dogajanje v olimpijski vasi. Po dobrem tednu nemoteno izpeljanih iger so palestinski skrajneži vdrli v olimpijsko vas in izraelske športnike spremenili v nemočne talce. Od Izraela so zahtevali izpustitev 200 v Izraelu zaprtih Arabcev. Po dolgotrajnih pogajanjih in selitvah je nato prišlo do streljanja in eksplozij. Petega septembra je umrlo enajst izraelskih športnikov, pet teroristov in en policist. "Igre se morajo nadaljevati," je debate o morebitni prekinitvi utišal predsednik MOK Avery Brundage. Dan po žalni slovesnosti so tekmovanja nadaljevali, zastave držav udeleženk in tudi olimpijska zastava so bile spuščene na polovico drogov, vse spremljajoče prireditve pa so bile odpovedane.

Največ odličij so pobrali športniki iz Sovjetske zveze, sledili so jim Američani in obe Nemčiji. Brez kančka dvoma pa so bile to igre enega športnika – nepremagljivi ameriški plavalec Mark Spitz je namreč s kar sedmimi zlatimi medaljami postavil nova merila kakovosti. Med dekleti pa je pozornost vzbujala 17-letna sovjetska telovadka Olga Korbut. Le 154 cm visoka in 39 kilogramov težka Belorusinja je slavila zmagi na parterju in gredi, zlata je bila tudi z ekipo, srebro pa je osvojila na dvovišinski bradlji.

Nemški prireditelji so poskrbeli za fantastične objekte, ki so navdušili obiskovalce in športnike. Središče vsega je bil olimpijski park z olimpijskim štadionom, ki s svojo nenavadno arhitekturo še danes vzbuja veliko pozornosti. Na njem je dolga leta nastopal tudi bavarski nogometni ponos, FC Bayern, ki pa se je leta 2005 preselil na Allianz Areno.

Slovenci in OI 1972

»Črnih« olimpijskih iger v bavarski prestolnici se je udeležilo 24 slovenskih športnikov. Po dveh zlatih olimpijskih obdobjih Mira Cerarja so to pot športniki s sončne strani Alp ostali brez odličij. Še najbolj se je odru za zmagovalce približala metalka kopja iz Celja, Nataša Urbančič, ki je bila po šestem mestu v Mehiki leta 1968 tokrat še za mesto boljša.

Peto mesto je osvojila tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca, za katero je igral Istran Vinko Jelovac. Dolgoletnemu košarkarju in kasneje trenerju ljubljanske Olimpije so zaradi dela, študija ter bivanja v Ljubljani domala vsi športni viri pripeli slovensko priponko.

Odmeven dosežek je uspel tudi dvojcu v kanuju na divjih vodah, Janezu Andrejašiču in Petru Guzlju. Osvojila sta šesto mesto.

Sicer pa se je v Münchnu nadaljeval trend pojavljanja slovenskih športnikov v vse več panogah. Tako je do enega boljših rezultatov prišel Jože Urankar v poltežki kategoriji dvigovanja uteži.

Kot zanimivost naj omenimo, da je v atletski štafeti 4 x 400 metrov na Bavarskem nastopil tudi Miro Kocuvan. Štiriindvajset let pozneje se je v Atlanti med olimpijske udeležence vpisal še njegov sin Miro ml.