London 1948

Podobno kot na igrah po prvi svetovni vojni so bili tudi to pot za olimpijski nastop prikrajšani športniki iz držav agresork v vojni. MOK je leta 1948 prižgal rdečo luč za Nemce in Japonce.  Tudi olimpijski ogenj, ki so ga prižgali v Grčiji, je na svoji poti obšel Nemčijo. Tekači pa so ga ponesli na grob barona Pierra de Coubertina v Švici.

Otvoritveno slovesnost si je ob britanskem kralju ogledalo 80.000 gledalcev. Prenos iger pa so si ljudje lahko prvič v zgodovini ogledali na malih zaslonih, čeprav je bil televizijski zaslon v Angliji tedaj sila redek predmet v gospodinjstvih. Nekaj nezadovoljstva je povzročila nastanitev športnikov, ki so bivali v vojašnicah in šolskih domovih.

Program iger so popestrile nove discipline, na stranskem tiru pa sta se znašla polo in veliki rokomet. Manjkalo ni niti presenetljivih zmagovalcev, spektakularnih dvobojev, zanimivih zgodb … Za posebno pozornost je poskrbel 17-letni Američan Bob Mathias, ki je slavil zmago v deseteroboju. Poleg njegove mladosti je v oči bodlo tudi dejstvo, da se je začel s tem športom ukvarjati šele štiri mesece pred olimpijskimi igrami. Poseben most med kulturo in glasbo pa je vzpostavila francoska pianistka Micheline Ostermeyer, ki je v atletiki pobrala dve zlati odličji.

Najuspešnejša reprezentanca londonskih iger je bila z 38 zlatimi medaljami ameriška pred švedsko (17) in francosko (11).

Slovenci in OI 1948

Na prvih olimpijskih igrah po končani drugi svetovni vojni je v jugoslovanski reprezentanci nastopilo 12 slovenskih športnikov, od tega 4 dekleta. Čeprav je po upokojitvi izjemne telovadne vrste, ki ji je načeloval nepozabni Štukelj, zavladalo precejšnje zatišje, sta slovenske nastope v Londonu zaznamovali dve peti mesti, obe v plavanju. Tone Cerar je bil peti v disciplini 200 m prsno, z enakim izkupičkom pa se lahko pohvali tudi Ciril Pelhan, ki je plaval v jugoslovanski štafeti 4 x 200 m prosto.