"Puško in nahrbtnik na rame, copate Borovo na noge, pa smo šli!"

Zvonko Majcen ima 79 let. Še vedno teče, tako kot že vse življenje. Jutri bo tekel že na 59. teku trojk. Še nobenega ni izpustil, želi si vztrajati tudi na 60. Majcen je nekdanji atlet, specialist za tek čez ovire in hitro hojo, atletski sodnik, traser Ljubljanskega maratona, prejemnik Bloudkove značke in plakete. Mož, oče, dedek.

Gospod Majcen, menda se boste svojega 59. teka trojk lotili z vnukinjama Katko in Urško? Ja, letos bom tekel s Katko in Urško, lani pa sem krajšo razdaljo na teku trojk pretekel v družbi sina in vnukinje. Nadeli smo si ime Tri generacije (smeh, op. p.).

In kdo je bil najšibkejši člen? Jaz, priznam. Nekaj težav imam s kolenom.

Je udeležba na teku trojk za vas še vedno tekmovalni dogodek ali danes bolj sledite načelu pomembno je sodelovati, ne zmagati? Tek trojk je zame od nekdaj tekmovalna prireditev. O, pa še kako! Za nas, nekdanje tekmovalce, je vsaka tekma prava tekma.

Tudi sicer imate bogato športno zgodovino. Da, izhajam iz Atletskega kluba Olimpija oziroma iz nekdanjega odreda Enotnost. Ukvarjal sem se s tekom na dolge proge, potem pa po sili razmer presedlal na hitro hojo in bil med drugim tudi slovenski državni prvak v hitri hoji.

No, s tem je povezana še ena zanimiva zgodba, ki se je zgodila na atletskem finalu APS Slovenije v Celju. V našem atletskem klubu smo takrat preračunali, da je za nas koristneje, če se namesto nastopa v teku čez ovire preusmerim na hitro hojo, kjer ni bilo tako močne konkurence in kjer bi zlahka dosegel dober rezultat in bi tako pomagal premagati AK Kladivar.

Zanimivo, tek čez ovire in hitra hoja se ne zdita preveč podobna. Hitro hojo smo takrat tako ali obvladali, saj smo večkrat trenirali s kolegom Govekarjem. No, na tisti tekmi sem zaostal samo za zmagovalcem, naš klub pa si je zagotovil pomembno zmago. Takrat smo se nekako odločili, da sem talent za hitro hojo in da se moram temu bolj intenzivno posvetiti. Že prihodnje leto sem postal slovenski prvak in rekorder na pet in deset kilometrov. Pripravljal sem se tudi na evropsko prvenstvo, a sem si poškodoval mišico in se od takrat posvečam izključno teku.

Prvi tek trojk je bil na sporedu pred daljnimi 59 leti. Kako se ga spominjate? Z 20 leti sem bil najmlajši član naše peterke, ki so jo poleg mene sestavljali še Janko Svetina, slovenski prvak na deset kilometrov, Lojze Tratnik, tekač čez ovire in jugoslovanski reprezentant, ki ga je leta pozneje med treningom v gozdu po spletu nesrečnih okoliščin ustrelil gozdar, Rafael Klančar, tekač na 1500 metrov, in olimpijec Cveto Pavčič. Mnogi so mislili, da bom zaradi mladosti najšibkejši člen, a so se zmotili.

Zanimivo je, da smo tek trojk takrat imenovali prvi partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane in da ni potekal 9. maja, pač pa 23. junija 1957.

Kako to, da ste se odločili, da se tekme udeležite? Takrat še ni bila tako "in", kot je danes. S kolegi dolgoprogaši smo si rekli, pa pojdimo skupaj, to je bila namreč prva priložnost, ko smo lahko nastopili kot skupina. No, premamila pa nas je tudi nagrada. Vsi udeleženci smo dobili švicarsko uro znamke Cortebert in ura je takrat pomenila pravo bogastvo. Še danes mi veliko pomeni. Dela kot prava švicarska ura in kadar tečem na teku trojk, si jo vedno nadenem.

No, in tretja motivacija, ki nas je gnala na tek trojk, je bila počastitev partizanskih bojev v drugi svetovni vojni.

Štart prvega teka trojk oziroma petork je bil na Tolstojevi ulici, tekli pa smo v smeri Dravelj, kar je obratno kot danes, proti Murglam, čez Karlovški most, po Jurčkovi in Dolenjski cesti, na Orle, od tam pa po Golovcu.

Zanimivo je, da ste tekli oboroženi. Da, nosili smo puške in 12 kilogramov težke nahrbtnike, trasa pa je bila dolga 36 kilometrov. Precej težje je bilo, kot je danes. Veste, nekoč nismo imeli sodobnih oblazinjenih športnih copat, ampak smo tekli v copatih Borovo. Ko smo prišli do cilja, smo bili ožuljeni do krvi. Po prvem teku "trojk" smo si rekli, da ne gremo nikoli več, no, pa smo vseeno še šli.

V 58 letih se je verjetno nabralo precej gradiva s te prireditve. Kje ga danes hranite? Nekaj stvari hranim doma, večino pa sem predal Tomažu Alaufu, zbiratelju vsega, kar je povezano s Potjo ob žici. Prihodnje leto mu bom ob 60. obletnici predal tudi uro, ki sem jo dobil na prvem teku trojk, še prej pa bi rad trojke pretekel še šestdesetič in z njimi seveda tudi moja ura. Potem bom star že 80 let in mislim, da bo dovolj, da se na tej točki ustavim. Vsaj kar zadeva tek trojk.

Je v vaši skupini kdaj kdo omagal sredi poti? Eden je res omagal. Dva sta ga vlekla, dva pa sva prenašala orožje.

Naslednje leto smo v celotni peterki nosili samo eno puško, uvedli pa so streljanje v tarče na Dolenjski cesti, a so to kmalu opustili. Veste, to streljanje ni bilo ravno posrečena poteza, saj smo zaradi gneče na strelišču več kot pol ure čakali, da smo prišli na vrsto, in bili zato na koncu šele drugi. Spomnim se, da smo se po tekmi pritožili, a so našo pritožbo zavrnili.

Zakaj so se peterke skrčile v trojke? Ker se je izkazalo, da je v peterkah preveč šibkih členov, ki so na poti omagali.

Zakaj je bilo treba teči z orožjem? Ker je šlo za partizanski marš, a je bilo to pretežko, zato so tudi to idejo kmalu opustili.

Kako ste izbirali tekaške partnerje? Večinoma sem tekel s klubskimi tovariši.

Ste se kdaj sprli? Ne, to pa nikoli. Vedno smo si pomagali med seboj. Ljudje so radi tekli z menoj, ker so vedeli, da mi tek v klanec ustreza in da sem pri tem vsakomur z veseljem priskočil na pomoč.

Ste tudi sami kdaj omagali? Skoraj! Mislim, da se je zgodilo na 12. teku trojk oziroma še peterk, kjer sem nastopil z vročino. Do zadnjih dveh kilometrov je šlo, potem pa me je zlomilo. Kolegi so me zadnja dva kilometra podpirali, tako da smo kljub mojim zdravstvenim težavam zmogli priti do cilja. Na enem od tekov pa sem se ob prehodu z vročine v hladen gozd zaradi šoka sesedel, a sem se hitro sestavil in nadaljeval. Kolegi še opazili niso, da imam težave.

Kdaj ste začeli tekmovati z družinskimi člani? Pred štirimi leti.

Kje vi vidite največjo razliko med tekom trojk nekoč in danes? Ogromna razlika je že v sami tekaški opremi. Od obutve do obleke. Včasih nismo dobili spominskih majic, tekli smo v svoji opremi, slabo obuti. Ogromna razlika je tudi v udeležbi. Ljudje so vedno bolj osveščeni, da je gibanje zdravo, vabljivo pa je tudi druženje pred in med tekom trojk ter po njem.

Mislim, da je tek trojk poleg ljubljanskega maratona ena najbolj znanih in priljubljenih prireditev v Sloveniji.

Tudi same trojke so se z leti precej spremenile. Ne samo glede nošenja orožja in nahrbtnikov, pač pa tudi glede razdalje, ta se je iz 36 kilometrov spremenila v 12,5 in 29 kilometrov, in glede tega, da tudi ženske tečejo na isti trasi kot moški. Včasih so tekle na ločeni tekmi, in sicer na 14-kilometrski razdalji – najprej v središču Ljubljane, nato so se preselile na Urh –, sčasoma pa so zaradi velikega zanimanja uvedli tudi mešane trojke.

Letošnji tek trojk bo potekal na dan, ko praznujemo 70. obletnico osvoboditve Ljubljane. Kako se vi spomnite 9. maja 1945? Takrat ste imeli šest let. Ta dan sem preživel v Dalmaciji. Tja smo se iz Radovne pri Bledu preselili že pred vojno, saj je oče kot orožnik služboval v Trogirju. Že na začetku okupacije je šel v partizane. Kar dvakrat so nas obvestili, da je padel, a so se k sreči zmotili. Bil je poveljnik čete, ki je osvobodila Split, in ko je mama izvedela, da se je vrnil, se je iz Trogirja takoj peš odpravila v Split.

Pozneje je bil oče tudi vodja čete, ki je nemške vojake odpeljala v Hajdino, kjer smo preživeli nekaj mesecev, potem pa smo se preselili v Ljubljano. Oče je bil komandir policijske postaje, ki je bila na sedežu današnjega Petrola, jaz pa sem tako bežigrajski štadion imel tik pred očmi. Zato ni čudno, da sem bil vsak dan tam (smeh - op. p.).