Ponedeljek,
17. 8. 2015,
22.45

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 17. 8. 2015, 22.45

8 let, 8 mesecev

Profesor športne vzgoje, ki je z lastovko navdušil sodniško ekipo (video)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Borko Miladinovič je stari znanec mostov, s katerih potekajo spektakularni skoki. Ti jemljejo dih številnim obiskovalcem, ki se praviloma zberejo na takšnih spektaklih.

Glavni junak 24. izvedbe skokov s 17-metrskega mostu v Kanalu ob Soči je bil Borko Miladinović, 33-letni profesor športne vzgoje iz Užic, trenutno na začasnem delu v Beogradu. Škorpijon po horoskopu, - ta velja za tipično vodno znamenje - , je večkratni zmagovalec Pokala Srbije v skokih z višine. O čarovniji, ki jo učitelj smučanja in deskanja ter gorski reševalec, plezalec in osebni trener, okuša ob vsakem skoku, strahovih, smrtni tišini, ki si jo kot tekmovalec želi, smo se pogovarjali takoj po tekmovanju, ko je že bilo znano, da je zmagal tako v konkurenci najbolj spektakularnih, figurativnih skokov, s konkurenco pa pometel tudi v lastovkah oziroma skokih na glavo.

Kako pomemben del vašega življenja so skoki z višine? Hobi, služba, nekaj vmes? Oboje. Vse življenje sem si želel trenirati skoke v vodo in ko sem se pri 19 letih zaradi študija preselil v Beograd, sem začel trenirati olimpijske skoke. Sem spadajo skoki s trimetrske deske ali s stolpa na višini devetih metrov.

Kakšen odnos ima do teh skokov Mednarodna plavalna zveza (FINA)? Pred tremi leti so na svetovnem plavalnem prvenstvu v Barceloni končno prvič predstavili tudi t. i. high diving, ki je tako kot sinhrono plavanje, vaterpolo in skoki z deske, postal del vodnih športov, ki sodijo pod okrilje Mednarodne plavalne zveze FINA. Večina tekmovanj v high divingu – skakalci skačejo z višine 27 metrov – poteka pod okriljem Red Bulla, pred dnevi pa so ga izvedli tudi na svetovnem prvenstvu v Kazanu.

Zakaj vas fascinirajo ravno skoki v vodo s takšne višine? V Kanalu na primer s 17 metrov, v Mostarju celo s 24 metrov. Že na pogled je videti izredno stresno in nevarno. Ker to preprosto rad počnem. Fascinira me dejstvo, da lahko človek na tak način nadzoruje svoje telo. Poleti skačem v vodo, pozimi sem učitelj smučanja. Samo zamenjam agregatno stanje.

Se morda spomnite kakšne prigode iz otroštva, ki bi vsaj malo dala slutiti, da so vam skoki v vodo z višine položeni v zibelko ali vsaj kje blizu? Ne vem točno, vem pa, da so mi starši povedali, da sem že pri treh letih, ko smo si ogledali skoke z mostu v Mostarju izrazil željo, da bi enkrat tudi jaz takole skakal. Starši so bili seveda precej presenečeni nad nenavadnostjo ideje.

Prihajate iz Užic, trenutno pa živite v Beogradu. Kakšne so tam možnosti za treniranje skokov z višine? Ni jih ravno v izobilju. Veliko treniramo tudi v telovadnici – ocenjujem, da kar okrog 60 odstotkov –, kjer imamo gimnastično jamo in kjer treniramo tako kot telovadci. Na voljo pa nam je tudi pokriti bazen na Tašmajdanu – k sreči, ga imamo –, kjer lahko treniramo v vseh vremenskih pogojih.

Kar zadeva skoke z mostu, je to na področju nekdanje Jugoslavije mogoče početi v Mostu ob Soči in Kanalu, na Jesenicah, kjer imajo odprti bazen s skakalnico, v Zagrebu, kjer imajo bazen s stolpom, prav tako so skoki z višine mogoči v Zenici, na Reki in v Zadru, v Srbiji pa skačemo še na odprtih bazenih v Košutnjaku in v Kragujevcu.

Za kakovostne skoke v vode je še bolj ključno, da imaš dobrega trenerja, ki ima izkušnje v tem športu – jaz ga imam in sicer Vukana Vuletića - in dober klub.

V Kanalu smo videli, da se nekateri tekmovalci pred skokom z mostu prestavijo v neko posebno mentalno stanje. Kako pomembna je pri tem popolna osredotočenost na skok? Mislim, da se s skoki z višine lahko ukvarja le določena skupina ljudi. Taki, ki lahko premagajo strah in pričakovanja. Svoja in pričakovanja drugih.

Je strah pri vas pred odskokom še vedno prisoten? Vedno manj ga je. Z leti ga je nadomestilo veliko pričakovanje pred skokom.

Ali si kdaj, ko ste enkrat že na mostu, premislite in se skoku odpoveste? Včasih se mi je tudi to zgodilo. Če nisem bil povsem osredotočen na skok, potem nisem skočil.

Preden skočim, se namreč prestavim v posebno stanje duha, ki mu rečemo flow. To je tako, kot je takrat, ko se otrok igra z legokockami. Takrat ni ne lačen ne žejen, preprosto pozabi na vse. No in ko se mi danes zgodi, da se prekine koncentracija, pač začnem od začetka, dokler ne padem v stanje, ki ga potrebujem za skok.

Presenetilo me je, da se večina skokov izvaja v popolni tišini. Bi vas glas z brega lahko povsem spravil iz tira? Da. Tišina in mir sta ena od ključnih dejavnikov pri izvajanju skokov v vodo. Tam, kjer imajo ti skoki dolgo tradicijo, so gledalci s tem seznanjeni in težav ni. Za to sem jim vedno zelo hvaležen.

Težava je namreč lahko v tem, da te glas iz množice spravi iz tira. Da bi s tem lahko tako zmotil mojo rutino, da bi na primer mislil, da je to glas mojega trenerja, ki mi na treningih z glasom da signal, kdaj naj se med akrobacijo odprem ali kaj drugega, in bi lahko naredil usodno napako.

Kaj vam pomeni dvakratna zmaga v Kanalu ob Soči. Zmagali ste v figurativnih skokih in lastovki. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bilo to eno od najlepših tekmovanj, ki sem se jih kadarkoli udeležil, pa sem bil tu že večkrat. Razlogov je več. Prvi je ta, da vse do zadnjega sploh nisem vedel, ali se bom tekmovanja lahko udeležil. Že nekaj mesecev me namreč muči poškodba leve roke, kar me ovira pri dotiku z vodo, vsi moji skoki pa so na glavo, zato si lahko samo mislite, kakšne bolečine pri tem občutim. Nikakor ne najdem časa za sanacijo poškodbe.

No, drugi razlog pa je v tesni zmagi, kar pomeni, da je bilo tekmovanje res tisto pravo. Aleša Karničnika (najboljšega Slovenca na tekmovanju – op. a.) sem premagal le za točko in to je znak, da je šlo še kako zares.