Kolesarjenje na konec sveta

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so vodile do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Sveti Jakob je bil apostol, ki je deloval v Španiji in imel nalogo, da oznanja konec sveta. Takrat še niso vedeli za Ameriko. Umrl je v Jeruzalemu, pred tem so ga mučili, nato pa obglavili leta 44. Po smrti so ga prepeljali v Španijo, kjer so ga pokopali. Cerkev z grobnico je v Galiciji na severozahodu Španije in to mesto je danes Santiago de Compostela.

Romanja v Compostelo na grob apostola Jakoba so stara že več kot tisoč let. Compostela je tako postala znana in pomembna romarska pot za romarje iz vse Evrope in od drugod. V zadnjih dveh desetletjih so poleg pešačenja vse bolj množična tudi romanja s kolesom, enega pa smo se udeležili tudi mi.

Romarskih poti je več, najbolj znana pa je tista, ki se začne v kraju Saint Jean Pied de Port v Franciji in se imenuje tudi Francoska pot. Do izhodišča vodijo različne poti, ljudje odpotujejo tja z vlakom, letalom ali z osebnim prevozom.

Mi smo prvo informacijo o potovanju dobili od prijateljev, ki so povezani z viško cerkvijo, kjer je pobudnik teh romanj pater Marjan.

Četrtek, 15. 8. 2013

Naše potovanje naj bi predvidoma trajalo 15 dni. Od tega sta bila dva dneva potovanja do štartnega mesta, devet dni kolesarjenja, preostalo pa vrnitev domov. Predviden je bil odhod ob enih zjutraj s posebnim minibusom in kombijem v Ljubljani. Tako smo dan prej v Ljubljano odpeljali kolesa in opremo do enega izmed udeležencev. Oprema je poleg koles obsegala dve potovalki na osebo in šotor. Predvidene prenočitve so bile v kampih ali bungalovih. Morali smo biti pripravljeni na vse. Od Ljubljane do štarta v mestu Saint Jean de Port je 1.700 kilometrov, ki smo jih prepotovali v dveh dneh. Prvi dan 850 kilometrov do Frejusa, obmorskega mesta v Franciji. Med samo vožnjo se razen dremanja v avtobusu in nekaj postankov ob avtocesti ter ogledovanja okolice iz avtobusa ni dogajalo nič drugega. V Italiji so se nam pridružili še trije člani. Po prihodu v Frejus je sledila namestitev v kampu, kjer smo prvič postavljali šotore. Bilo je kar zabavno, saj smo okupirali del kampa. Sledila sta spoznavni večer med udeleženci in priprava večerje.

Petek, 16. 8. 2013

Drugo jutro smo hitro pospravili šotore in opremo ter po zajtrku odšli iz Frejusa proti Saint Jean Pied de Portu. Med potjo je bilo ob avtocesti postajališče s pogledom na zgodovinsko mesto Carcassonne. Mesto leži v južni francoski regiji ob reki Aude, ki ga deli na dva dela – novi in stari. Mogoče še to: mimo Carcassonna je speljan vodni kanal Canaldu Midi, ki je povezal reko Garono s Sredozemskim morjem. Kanal so leta 1996 dodali na seznam Unescove svetovne dediščine.

Nadaljujemo potovanje in adrenalin narašča. Končno po drugih 850 kilometrih prispemo v Saint Jean Pied de Port, kjer takoj sledi namestitev v kampu Municipal. Kamp je kar precej zaseden in že iščemo vsak svoj prostor.

Po večerji gremo na romarski urad po dvig knjižice credencial del peregrino, romarski potni list. To je najpomembnejši dokument, na katerega je treba skrbno paziti. Samo mesto smo si le delno ogledali, ker je bilo že pozno. Gre za lepo staro mesto in v njem bi bilo vredno ostati kakšen dan. Malo nas je zavedlo tudi to, da so tu dnevi daljši. Sprehajamo se in ob enem izmed uličnih lokalov igra dober bend. Pogledamo na uro in že je enajst. Malo bi še ostali, pa moramo oditi spat. Pred nami je prvi dan kolesarjenja.

Sobota, 17. 8. 2013, prvi dan

Po zajtrku pripravimo kolesa in začnemo kolesarsko romanje. Iz Saint Jean Pied de Porta, ki leži pod 200 metri nadmorske višine, kolesarimo čez Pireneje, ki so nekakšna naravna meja med Francijo in Španijo. Po nekaj kilometrih so ob cesti policisti, kar pomeni, da smo prispeli v Španijo. Od tu se cesta začne bolj strmo vzpenjati. Vzpon je na prelazu Ibaneta, ki ima 1054 metrov nadmorske višine. Po kratkem spustu prvi postanek v kraju Roncesvalles in v samostanu prva štampiljka v potni list. Tu dosti popotnikov naredi prvo postojanko. Slikanje ob tabli, v katero je bil usmerjen že marsikateri fotoaparat. Sledi spust v baskovsko pokrajino Navarraskozi Pamplono do kraja Puente la Reina, kjer je cilj prve etape. Mesto Pamplona je znano tudi po uličnih bikoborbah. Lepo urejeno mesto, ki je bilo med našim prehodom popolnoma prazno kot izumrlo – letne počitnice. Mesto Pamplona je znano po uličnih borbah z biki. Pri spopadih nekaj bikov tudi ubijejo. Meso teh bikov je zelo cenjeno in naslednji dan po mesnicah prodano po zelo visokih cenah.

Ko smo prečkali mesto, smo naleteli na kolesarja, ki nas je spremljal do želenega izhoda iz mesta, da nismo preveč ovinkarili. Ustavimo se v kraju Cizur Menor. Od tu se vzpenjamo še po bolj goli planoti skozi nekaj manjših vasic do cilja prvega dne, mesta Puente la Reina. Puente la Reina je stikališče več romarskih poti, od tu pa do Santiaga vodi ena glavna pot za vse pohodnike. Tu prespimo v Albergu.

Nedelja, 18. 08. 2013, drugi dan

Po zajtrku odhod iz mesta Puente la Reina. Slikanje na znamenitem mostu. Potujemo do mesta Navarete v pokrajini La Rioja. Kot sem prej že omenil pokrajino Nevarro, bo po La Rioji sledilo še potovanje čez znamenito Kastiljo z njeno visoko planoto Maseto z neskončnimi žitnimi polji do valovite Galicije. Pot nas vodi skozi vinorodno pokrajino, kjer pri kraju Aiegi – BudegasIrache na enem izmed vodnjakov ob poti iz pipe teče vino. Gre za vinsko klet, takoj nasproti pa je velik samostan, ki si ga ogledamo.

Nadaljujemo proti večjemu mestu Logrono, to leži v severnem delu in je glavno mesto pokrajine La Rioja. Za Logronom pridemo do jezera Embalse de la Grajera. Sledi vzpon po makadamu in po spustu pridemo v mesto Navarrete, kjer je ravno ulični boj z biki. Po postanku in ogledu gremo še do bližnjega kampa.

Ponedeljek, 19. 8. 2013, tretji dan

Po zajtrku odhod iz Navarreta proti Burgosu. Iz pokrajine La Rioja potujemo proti pokrajini Kastilja. Ustavimo se v mestu Santo Domingo de la Calzada. Tu imajo v cerkvi živega petelina. Petelin je v spomin na čudež, ki se je zgodil, ko je petelin oživel na sodnikovem krožniku, ker ni pravično sodil. Nekoč je na smrt obsodil nekega romarja, ki so ga po krivem obsodili kraje. Romar je obešanje preživel. Ko so to sporočili sodniku, je rekel, da je romar toliko živ kot petelin na njegovem krožniku. Tedaj je petelin oživel in poletel s krožnika. Romarja je potem pomilostil. V spomin na to imajo petelina v cerkvi. Za Santo Domingom se peljemo mimo cerkve, ki je kar v steni hriba, kjer so izklesane votline. Ta cerkvica je posvečena kraljici gora (La Virgen da la Penja). Kdaj je bila zgrajena, ne vedo niti domačini. Oltar je prazen, in sicer kip Marije iz oltarja vsako pomlad v procesiji odnesejo v cerkev na sredino vasi. Tam je čez poletje in se jeseni spet vrne v cerkvico na gori. Tako se zgodba ponavlja. Sledita vzpon čez prelaz La Pedrajas, ki ima 1150 metrov nadmorske višine, in lep spust. V Burgosu najprej prispemo do katedrale.

Burgos Cathedrala je ena izmed najlepših zgradb v gotskem slogu. Resnično si zasluži naziv dediščina človeštva (1984). Vendar katedrala ni samo spomenik. To je najprej in predvsem dnevna cerkev, kraj čaščenja in molitve, ki je v vsej svoji dolgi zgodovini našel prostor za umetniška gibanja v vsakem obdobju. Tu potekajo slovesnosti v verskih obredih, pohvale Boga in krščanskega življenja znotraj cerkve.

Po odhodu od katedrale proti kampu srečamo dva udeleženca iz druge skupine, ki je prispela iz Ljubljane s patrom Marjanom. Za nami je tretji dan kolesarjenja, zanje pa je tu začetek. Naslednji dan naj bi skupaj nadaljevali kolesarjenje proti zastavljenemu cilju – Santiagu de Copostela, kar pa se potem ni zgodilo. Prenočimo v kampu.

Torek, 20. 8. 2013, četrti dan

Po zajtrku odhod iz Burgosa do mesta Villalcazar de Sirga. Prvi postanek za kavo v Sasamonu. Kraj je znan po siru, ki smo si ga tu ob povratku tudi kupili. Leži tik ob avtocesti. Srečamo se s kolesarji druge skupine. Romana malo zavede in pravi, da smo srečali Čehe. Naredili so si posebne slovensko obarvane drese. Od tu nas organizator usmeri na stransko cesto, kjer pridemo do cerkve Monasteri de San Anton, kjer cesta pelje skozi cerkev. Smo še v pokrajini Kastilja. Prikolesarimo do bolnišnice de Peregrinos de Soria, kjer pohodnikom zdravijo žulje, in tu je čas za malico. Ta mostiček ima celo semafor, ker se dva avtomobila ne moreta srečati. Nahajamo se na planoti Mesete na višini med 800 in 900 metri nadmorske višine, zato je etapa bolj ravninska. Tu sta sledila namestitev v Albergu in v sosednji restavraciji okušanje njihovih specialitet. Španska kuhinja slovi po paeli (rižota s piščancem, morskimi sadeži in zelenjavo), tortilji (omleta s krompirjem) in sangriji (pijača iz vina z dodanim sadjem) ter črnem vinu. Sledila je tudi sprememba načrta potovanja, in sicer smo že ta dan etapo malo podaljšali, da bi prišli do Santiaga dan prej in bi lahko tam ostali ves dan.

Sreda, 21. 08. 2013, peti dan

Po zajtrku odhod iz mesta Villalcazar de Sirga do mesta Villadangos del Paramo. V mestu Sahagun se po dogovoru srečamo z drugo skupino. Ob reki Rio Cea, kjer smo se zbrali, je imel pater Marjan mašo za vse udeležence. Nadaljujemo potovanje. Še vedno smo v pokrajini Kastilja in seveda na planoti Mesete, zato je tudi ta etapa bolj ravninska. Postanek naredimo tam, kjer je bolj reven del, kar se vidi po hišah. Mestece se imenuje El Burgo Ranero. Nato nadaljujemo do Leona, kar je bil prvotno predviden postanek, in ponovno podaljšamo pot. V Leonu si samo ogledamo katedralo. Nadaljujemo z vmesnimi postanki. Peti dan je prelomnica našega kolesarjenja. Čakajo nas še štiri etape.

Četrtek, 22. 8. 2013, šesti dan

Po zajtrku odhod iz kraja Villadangos del Paramo do mesta Rabanal del Camino, kjer naj bi prenočili, vendar smo po novem načrtu pot podaljšali do kraja Villamartin de la Abadia. Ustavimo se v Astorgi. Tu si te katedrale ogledujemo samo od zunaj in nadaljujemo proti Rabanalu. To je vasica nekje na sredini vzpona na najvišjo točko med potovanjem. Tu je postanek z kosilom. Planota Meseta je za nami. Nadaljuje se vzpon proti prelazu Cruz de Ferro (1504 metri nadmorske višine), ki pa ni najtežji. Pred vrhom je še vasica Foncebadon. Dosežemo sam vrh, kjer stoji železni križ, ob katerem romarji odlagajo kamne, ki jih prinesejo s seboj od doma. Ti kamni naj bi predstavljali razne težave v življenju, ki jih tu odložiš ob križ in razbremenjen odideš dalje. Spust mimo Manjarina. Sledi še vasica El Acebo. Vseskozi ozek nevaren spust do Molinaseca, tu ob kopališču prečkamo reko. Prek mostu gremo skozi vasico, kjer nas prijazno pozdravljajo domačini. Postanek pri Albergu pri izhodu iz tega starega dela. Tako smo že v zadnji pokrajini našega potovanja po Galiciji. V kampu, kjer se namestimo, Villamartin de la Abadia, bomo ponovno prenočili pred povratkom domov.

Petek, 23. 8. 2013, sedmi dan

Po zajtrku odhod iz Villamartina de la Abadia do Sarrie. Po včerajšnjem dolgem spustu ponovno sledi težak vzpon z malo nad 400 metrov na O Cebreiro, ki ima 1300 metrov nadmorske višine. Tu je iz kamna grajena vasica. Kraj, kjer servirajo hobotnice. Nekaj kilometrov naprej po kratkem spustu ponovni vzpon na 1335 metrov, Alto de Poio, tu je Alberque v Baru Puento. Postanek za malico. Sledil je dolg lep spust po široki cesti do Sarrie, kjer smo se nastanili v kampu.

Sobota, 24. 8. 2013, osmi dan

Zajtrk. Odhod iz Sarrie do Santiaga de Compostela. V tej etapi, ki naj bi veljala za bolj ravninsko, naredimo največ višincev. Med potjo si ogledamo mesto Portomarin ob reki Mino. Spada v del poti do Santiaga. Povzpnemo se do cerkve San Juan of Portomarin. V nadaljevanju nas je malo preplašilo vreme. Smo visoko in tako iz Atlantika hitro pride kakšen oblak. Po nekaj kilometrih sledi ponovno lepo vreme. Ta del smo prekolesarili po pohodniški poti in srečali veliko pohodnikov. Postanek, kjer smo spet okušali hobotnice. In tako naprej proti cilju.

Bližamo se našemu Santiagu, kamor smo prispeli zgodaj popoldne in se namestili v bungalovih v kampu Ocancelas. Tu so sledile solze v očeh marsikaterega udeleženca. Vzdušje po prihodu je bilo na vrhuncu.

Nedelja, 25. 8. 2013, osmi dan

Po zajtrku sledijo urejanje papirjev za opravljeno romanje, ogled mesta, nakupi. Večji dogodek tega dne za vse obiskovalce v Santiagu je v katedrali svetega Jakoba ob 12. uri, ko se začne sveta maša. Po koncu prižgejo veliko kadilnico in jo z vrvjo potegnejo pod strop ter jo zanihajo prečno po cerkvi. Za to je potrebnih kar osem močnih ljudi, ki vlečejo vrvi. Preostali del popoldneva smo si še v manjših skupinah ogledovali okolico do vrnitve v kamp.

Ponedeljek, 26. 8. 2013, deveti dan

Tokrat smo bolj zgodnji, ker sledi še zadnja etapa kolesarjenja na konec sveta, kjer je v navadi, da romarji zažgejo kos svoje opreme z romanja ali pa se ob pogledu z visoke skale na neskončno morje v tišini poslovijo od napornega in čudovitega doživetja. Svetilnik je zaprt. Morje je dokaj mirno in čisto. Prišli smo do točke, kjer smo bili najbolj oddaljeni od doma. Od tu naprej je samo še neskončno morje. Ponovno solze v očeh, ko je dosežen še zadnji cilj.

Tako končamo kolesarjenje in se odpravimo do bližnje obale, kjer se nekateri celo okopajo. Lepa peščena plaža iz drobnega peska. Vreme je sončno, okoli 30 stopinj Celzija, voda pa zelo mrzla. Na pesku so opazne sledi plime, ki kažejo, da so tukaj višje kot pri nas okoli en meter. Od tu nadaljujemo vožnjo. Med potjo postanek v San Sebastianu v nakupovalnem centru. Sledi še vožnja do kampa Villamartin de la Abadia, kjer smo že kampirali. Prevozimo nekaj nad 300 kilometri od Finisterre.

Torek, 27. 8. 2013, odhod iz kampa Villamartin de la Abadia

Vstajanje in po zajtrku odhod z avtobusom proti Lurdu mimo krajev, skozi katere smo romali s kolesom. Ta dan se peljemo 750 kilometrov. Nastanimo se v tamkajšnjem kampu in se odpravimo na ogled procesije.

Sam Lurd ima danes okoli 15 tisoč prebivalcev, vsako leto pa ga obišče okoli šest tisoč romarjev turistov. V Franciji ima le Pariz več nočitev. Mnogi med obiskovalci so bolniki, ki upajo na ozdravitev s pomočjo lurdske vode, ki naj bi imela zdravilne učinke. Množice jo pijejo in se z njo umivajo. Od leta 1860 je Lurd obiskalo prek 200 milijonov obiskovalcev. Rimskokatoliška cerkev je uradno priznala 67 čudežnih ozdravitev.

Od decembra 2007 je pročelje bazilike Rožnega venca okrašeno z razkošnim mozaikom slovenskega umetnika – mozaičarja in teologa Marka Ivana Rupnika.

Sreda, 28. 8.2013, povratek iz Lurda do doma

Zgodnje vstajanje in pot iz Lurda proti domu. Prihod v Ljubljano v četrtek, 29. 8. 2013, v jutranjih urah. Zadnji dan je 1540 kilometrov vožnje.