Kako vrhunski športniki svoje otroke usmerjajo v šport?

Pred dnevi smo se s podobnim vprašanjem obrnili na športnega psihologa Aleša Vičiča, zdaj smo za mnenje "pobarali" trojico nekdanjih vrhunskih športnikov z izkušnjami z vključevanjem in navduševanjem svojih otrok za šport.

Iztok Čop: Imamo ogromno mladinskih svetovnih prvakov, ki se v članski kategoriji porazgubijo

"To, ali se bo otrok rad ukvarjal s športom, je odvisno od posameznika, ali mu šport kot dejavnost leži. Drugi pomembni dejavnik pa je pristop staršev, ali ga ti v šport usmerijo zato, da bi v tem užival in koristno preživljal prosti čas, ali pa zato, da se bo že pri petih letih pripravljal na osvojitev olimpijske medalje. Mislim, da so pri tem ravno starši velikokrat težava in da se ravno zaradi prezgodnjih pritiskov otrokom sčasoma vse skupaj priskuti," je prepričan 41-letni kreator največjih slovenskih uspehov v veslanju Iztok Čop.

"Naslednji dejavnik pa so trenerji in njihove želje oziroma zahteve. Osebno mislim, da bi moral biti šport v mladosti predvsem igra in zabava," poudarja Čop, ki je prepričan, da se pogosto zgodi, da so ti apetiti preveliki. "Ne bi rad posploševal, ker povsod ni tako, pogosto pa žal je. Slovenci imamo ogromno mladinskih svetovnih prvakov, žal pa se jih v članski kategoriji večina porazgubi. To je rezultat zelo ozkega usmerjanja oz. specializacije v določen šport, kjer otroku povzročimo dvojno škodo, po eni strani so prisotne nevarnosti poškodb, saj v adolescenci ne bi smeli pretiravati, po drugi pa gre za manko tiste fizične baze, ki je pri športnikih potrebna. Imamo profesionalce med mladici in ne člani, in to je narobe," je kritičen Čop, nosilec štirih olimpijskih medalj in več naslovov svetovnega prvaka, ki je prepričan tudi, da otroke v današnjem času preveč obremenjujejo z rezultati in treningi, saj je od štiri do pet treningov na teden, pri mladih od osem do 11 let, absolutno preveč.

"Težko je določiti, kdaj je pravi čas za specializacijo, mislim pa, da mora otrok to sam začutiti," je prepričan nekdanji prvi veslač Slovenije, ki je svojo veslaško kariero začel (šele) pri 13 letih. Svoji hčerki skuša navaditi, da se vsako jesen odločita za en šport, tega pa obiskujeta vsaj do konca šolskega leta. "Zato da se zavedata, da je to odgovornost in da jo je treba izpeljati do konca, ne glede na to, da bi otroci vsak mesec radi poskusili kaj novega. Mislim, da otrok tako lahko najde sam sebe in začuti, kdaj bi želel kaj več. Lahko mu svetujemo, mora pa imeti občutek, da je odločitev njegova." Starejša hčerka Ruby trenira nogomet, mlajša Amber pa atletiko, je še povedal Čop, ki v svoji okolici pogreša bazične športe, kot sta gimnastika in judo, "da otroke navadijo osnov akrobatike".

Alenka Dovžan: Največja težava je v starših, ki skozi svoje otroke izživljajo svoje neuresničene sanje

Nekdanja alpska smučarka Alenka Dovžan meni, da je naloga staršev, da otroku dajo dober zgled, tudi športni. "Nikakor pa nisem zagovornik tega, da bi otroka že pri petih letih vzgajali kot bodočega vrhunskega športnika. Igra mora biti v otrokovem življenju in športu prisotna najmanj do osmega leta, saj se bo otrok v nasprotnem primeru športa hitro nasitil in bo pri 15 letih, ko bi moral šele začeti resno trenirati, pregorel. Največjo težavo vidim v starših, ki skozi svoje otroke izživljajo svoje neuresničene sanje. Če samo pogledam svojo generacijo, vidim, da skoraj 90 odstotkov tistih staršev, ki nikoli niso bili športniki, zdaj svoje otroke silijo v nek šport. Starši otrokom ne pustijo spontanega razvoja, vse je pod prisilo, in to vidim kot veliko težavo. Otroke vpisujejo v neke športne kampe, to je bolano. Vsi mislijo, da bo njihov otrok novi Messi. Če govorimo o vrhunskem športu, se bo tehtnica šele pri 15 letih prevesila levo ali desno oziroma v šport kot rekreacijo ali vrhunski šport, je prepričana ena od "vražjih" Slovenk, ki je do 12. leta trenirala gimnastiko in atletiko in se šele pozneje znašla na smučarskem "parketu". "V mojem primeru so bili bolj prisotni zunanji pritiski, naj me starši vpišejo v klub, češ da sem talent."

37-letna nosilka bronaste olimpijske kolajne iz Lillehammerja je prepričana, da je najbolj pomembna genetika. "Mislim, da od 50 do 60 odstotkov nadarjenosti za šport prineseš na svet že ob rojstvu – če nimaš genetske predispozicije, lahko treniraš noč in dan, pa ti ne bo pomagalo –, preostalo s treningom in načinom življenja," pravi Dovžanova in postreže s primerom iz znane hokejske družine Kopitar, kjer sta se dva brata zapisala hokeju, pa je eden – Anže Kopitar - v sami svetovni špici, mlajši Gašper pa niti ne. "Pa sta oba iz istega gnezda."

Otroka iz skupnega gnezda nekdanjega hokejista Edvina Karahodžića in alpske smučarke Alenke Dovžan sta športne korenine očitno podedovala, in kot pravi Dovžanova, v športu med vrstniki že zdaj zelo izstopata. "Starejši sin Luka dvakrat tedensko trenira nogomet in golf, mlajša Nika pa kaže ljubezen do smučanja."

Jure Košir: Z ženo v tem trenutku ne gojiva nobenih utvar o doseganju vrhunskih rezultatov svojih otrok

Tudi nekdanji alpski smučar Jure Košir je prepričan, da je za otrokov razvoj najpomembnejši vzor staršev. "Otroku je treba dati zgled, da je ukvarjanje s športom nekaj povsem običajnega, da odraščajo z zavestjo, da je telovadba del življenja, pomembno pa je tudi, da gre za prostočasno dejavnost, ki se izvaja tudi skozi, kot smo mi temu rekli, 'jago', pravi Košir. O časovni komponenti specializacije za določen šport obstaja več teorij, sam pa je zagovornik čim poznejše specializacije. "Najbolj pomembno je, da se nauči čim več motoričnih gibanj. Prezgodnja specializacija ni potrebna, niti nujna ali pametna," je še povedal Košir, oče dveh deklic, Aline in Anike, ki trenirata umetnostno drsanje, in sina Jalna, ki trenutno obiskuje košarko. "Oba meniva, da je šport obvezen del v razvoju posameznika in da pomaga v življenju, vendar z Alenko v tem trenutku ne gojiva nobenih utvar o doseganju vrhunskih rezultatov svojih otrok," je sklenil Košir.