Ena od trofej za ljubitelje kolesarstva

Ker je navdušencev, ki jim je užitek odkrivati nove poti s pomočjo kolesa, vedno več, sem se odločil, da na kratko opišem nekaj izzivov, ki segajo nekoliko zunaj našega okolja in ki bi morda lahko navdušili koga izmed ljubiteljev kolesarjenja.

Zagotovo se je marsikdo v preteklosti spogledoval z nekoliko zahtevnejšimi podvigi, kot so kolesarjenje na Vršič, Mangartsko sedlo, Nanos in še mnogo podobnih možnosti, redkejši so pa tisti, ki so izbrali možnosti, ki jih ponujajo gorski cestni prelazi v sosednjih državah.

Ne tako daleč od nas so še posebej priljubljeni Dolomiti (poznani tudi ljubiteljem smučanja), kjer tako imenovana Sella Ronda, ki jo sestavljajo štirje cestni prelazi, Passo Pordoi, Passo Compologgno, Passo Gardena in Passo Sella, v svoj objem vabi vse ljubitelje gorskega kolesarjenja. Nekoliko višje proti severu Italije pa je tudi nekaj izjemno priljubljenih prelazov, med njimi še posebej izstopajo Passo di Stelvio, Passo di Gavio, Passo del Rombo, ki se povzpnejo prek 2500 m. n. v. in ki v kolesarskih krogih veljajo kot trofejni.

Prav tako se lahko, nekoliko bližje nam, v Avstriji, spogledujemo s cesto proti Grossglocknerju in naprej proti Edelweissspitzu, blizu Bad Klainkirchhaima pa je izjemno vijugasta cesta Nochalmstrasse, ki nas popelje skozi prečudovito naravo.

Vsem tistim, ki bi želeli svojim podvigom dodati še piko na i, pa se ponuja francoski izziv, imenovan Houte Route Alps, v Savojskih Alpah, ki se razprostira med Ženevskim jezerom (mesto Thonon) in Nico. Na tej poti je veliko cestnih prelazov, sedemnajst teh, med njimi Col de la Bonette, Col Colombiere, Col du Galibier, in približno 700 kilometrov poti je treba premagati, da si za nagrado lahko namočiš noge v Sredozemskem morju.

Večino naštetih prelazov sem v preteklih dveh letih okusil. Veliko nepozabnih vtisov je ostalo in z veseljem bi jih opisal, dodal morda še kakšen napotek, omejen prostor pa tega žal ne dovoljuje. Bom pa na kratko opisal eno izmed možnosti, za katero je ob šotoru in osnovni opremi dovolj že čas v obsegu "vikend paketa".

Prelaz Stelvio je pravi izziv za kolesarje

Uvodoma sem zapisal, da je med mnogo možnostmi tudi cestni prelaz Passo di Stelvio. Zanimiv in priljubljen je predvsem zato, ker med kolesarji velja za izziv, ki je z 2756 m. n. v. vreden posebnega spoštovanja. To potrjuje podatek, da če za izhodišče izberemo mestece Prato, pomeni, da bomo na dolžini 26 kilometrov morali premagati 1850 metrov višinske razlike.

Če nam čas dovoljuje in če želimo poleg omenjenega cilja okusiti še kaj za povrhu, se lahko odločimo za pot, ki nas pelje mimo Spittala proti Brunicu do mesteca Vipiteno (Sterzing). V tem kraju je prijeten kamp, ki je lahko hkrati tudi izhodišče za ogrevanje pred "trofejnim ciljem". Izbiramo lahko med Passo di Giovo (2094 m. n. v.), Passo di Pennes (2215 m. n. v.) ali pa se podamo v idilično dolino Val Giovo.

Po prvi "pokušini" na prej omenjenih možnostih in zasluženem počitku se naslednji dan odpravimo prek prelaza Passo di Giovo proti mestecu Prato. Če smo ta prelaz prejšnji dan izbrali za "ogrevanje", lahko tokrat ob udobni vožnji z avtom ugotovimo, da je bilo naše "ogrevanje" precej zahtevno.

Ker je naskok na naš trofejni cilj, Passo di Stelvio, najbolje začeti v zgodnjih dopoldanskih urah, lahko dan, ki je namenjen potovanju do našega izhodišča Prato, izkoristimo tako, da se spotoma ustavimo v kraju San Leonardu in se povzpnemo na Passo del Rombo (2509 m. n. v.) – dokaj zahteven vzpon, ker je treba premagati okoli 1700 metrov višinske razlike (dva Vršiča).

Potem sledi nadaljevanje poti do kampa v Pratu in počitek z mislimi na naslednji dan, ko se bomo spogledali z našo "trofejo".

Odpravimo se zgodaj zjutraj, da se izognemo sončni pripeki, če je naš podvig postavljen v poletne mesece. Prvih nekaj kilometrov je spodbudno prijetnih in nič ne kaže na to, da bi nas na poti čakalo kaj posebnega. Nekako po 12 kilometrih se cesta počasi dvigne nad gozdno mejo in takrat se pokaže preostanek vzpona v celoti. Pogled na serpentine, ki se proti vrhu vijejo kot kača, je čudovit, hkrati pa ti postavi vprašanje, ali ni to le nekoliko prevelik odmerek. Toda le za hip. Ko se začne odštevanje oštevilčenih zavojev, teh je 48, je vsak prevoženi ovinek, ki zmanjšuje prejšnjo številko, dodatna spodbuda. Vse bližji cilj ti ne pusti razmišljati o tem, da bi poslušal pekoče noge in si morda rekel, da je "za danes dovolj" ali morda "le kaj mi je tega treba". Nasprotno, daje ti dodatnih moči in te vabi. Težko je opisati občutek, ko smo na vrhu in ko pogledamo čez hrib na drugo stran. Bolečine v hipu izginejo neznano kam. K temu pripomore tudi pogled na garmin, če ga imamo s seboj, kajti tam lahko odčitamo, da smo premagali veličastnih 1850 metrov višinske razlike. Omenjeni prelaz je resnično nekaj posebnega in prava vaba za kolesarje, motoriste, pohodnike in tudi tiste, ki si ne dovolijo odvzeti "pohodništva" z avtomobili.

Ker smo blizu Dolomitov, je vredno opraviti še s Sella Rondo

Pred napisom, ki označuje višino in seveda ime prelaza, se ves čas vije vrsta tistih, ki se želijo pofotkati in dokaz nemudoma odposlati svojim bližnjim ali prijateljem, kar tako, da se ve!!!

Zadani "vikend paket" je tako pri kraju in čaka nas le še vrnitev domov. Če pa nam čas dopušča in ker smo blizu Dolomitov, je vredno opraviti še s Sella Rondo.

Ves ta zapis oziroma opis poti je verjetno na prvi pogled dokaj suhoparen in morda ne posebej zanimiv. Izogibal sem se opisu posameznih krajev oziroma vseh tistih podatkov, ki jih lahko najdemo skoraj na vsakem koraku. Želel sem predstaviti samo nekaj možnosti, kako lahko vsakodnevno potrebo po tovrstni aktivnosti popestrimo in ji dodamo nekaj, kar nam bo ostalo v spominu in nam konec koncev tudi pomagalo pri naši samopotrditvi.

Za opis vsega doživetega, videnega in občutenega bi potreboval veliko več prostora, kajti sleherni prevoženi kilometer in sleherni pogled okoli ovinka pričara redko videno, pa najsi bo to posebnost narave, gorskih zaselkov, vasic, posameznih kmetij … Pot nas vodi mimo prostranih pašnikov, ki gostijo krave, ovce, koze. Ko sopihamo mimo njih, nas z zanimanjem opazujejo in videti je, kot da želijo pozdraviti in povprašati "Od kod, pa kam?" Nekoliko višje smo deležni radovednega pogleda svizcev in če so pri volji, nam namenijo žvižg v pozdrav. Prijeten je občutek, ko nas pozdravi mimo drveči kolesar. Zavemo se, da ga nismo še nikoli srečali in ga verjetno nikoli več ne bomo, kljub temu pa se nam zazdi, da smo pravkar srečali starega znanca.

Te občutke sem imel v mislih, to je tisto, česar se ne da opisati z napisanimi ali izrečenimi besedami, treba jih je doživeti.