Petra Majdič: Nismo gladiatorji!

V novinarskem svetu tiskovne konference same po sebi niso ali pa vsaj ne bi smele biti dogodek. A v primeru torkovega novinarsko-športnega srečanja v olimpijski vasi v Whistlerju je to nepisano pravilo padlo že ob vabilu. Prvi javni nastop Petre Majdič po podelitvi bronastega olimpijskega odličja na ''trgu medalj'', od koder so 30-letno tekačico s helikopterjem prepeljali v bolnišnico v Vancouver, je bil seveda velik dogodek. Ne le za slovensko sedmo silo, temveč tudi za pisano mednarodno druščino, ki se je udeležila srečanja z bronasto šprinterko olimpijskih iger. Kljub bolečinam je želela spregovoriti javnosti, pri tem pa postregla z retoriko, ki se je ne bi sramovali niti najboljši govorci. ''Moje počutje je odvisno od tablet proti bolečinam. Po drugi strani pa sem razpeta med jokom in smehom. Ker so spomini še vedno zelo sveži, pogosto jočem. Ni mi lahko,'' slab teden po nezgodi na ogrevanju in herojskem teku s kar petimi zlomljenimi rebri (serijski zlom od sedmega do enajstega rebra na desni strani) in pnevmotoraksom razmišlja prva slovenska tekačica z olimpijsko medaljo.

Čeprav je bila na življenjsko tekmo oziroma tek kariere vrhunsko pripravljena in stoodstotno osredotočena le na svoje delo, pa so se v njenem taboru še pred jutranjim ogrevanjem pojavile zle slutnje. ''Kot bi vedeli, da bo nekaj narobe,'' pravi Majdičeva, ki se je še enkrat spomnila usodnih sekund, ki so se nato razvile v mučne ure. ''Dan pred tekmo sem na treningu šokirala tekmice, saj sem bila neverjetno hitra. 'Nimamo možnosti za zlato,' so dejale. Tudi tekmovalni dan se je začel dobro. Bila sem izjemno sproščena in dobro pripravljena. Nato pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Letela sem. Dobesedno. Ne gre za letenje ob osvojitvi zlate medalje. Let se je končal na kamniti podlagi v jarku, ki je bil globok štiri metre. Ko so mi dejali, naj v ležečem položaju počakam na rešilno vozilo, sem odločno zatrdila, da želim na štart. Bolečina se je stopnjevala, a ker sem imela nepoškodovane roke in noge, sem želela naprej,'' se spominja dvakratna zmagovalka šprinterskega seštevka svetovnega pokala, ki je nato še pred prvim podrobnim zdravniškim pregledom nastopila v kvalifikacijah.

Kolajna ni osrednji motiv

Zgodba je seveda znana, saj je v manj kot tednu prerasla v pravo športno legendo. Ob tem pa se seveda poraja vprašanje, kje je Majdičeva iskala izvir volje, energije in pravzaprav moči za premikanje meja (ne)mogočega. Kolajna, pa naj bo še tako zgodovinska, po njenih besedah še zdaleč ni bila edini motiv. ''Nisem sama. Trener Hudač je sanjal o kolajni. Podobno velja za moje serviserje ter tekmovalke in tekmovalce, ki šele prihajajo. Moj dolgoletni trener Robert Slabanja je v kolajno verjel pred menoj. Vsi ti ljudje … Menila sem, da mi ne bodo oprostili, če bi odnehala brez boja. Zato sem se borila. V polfinalu sem že skorajda dvignila roke. Tedaj so mi pomagali najbližji v ekipi in mi vlili dodatno moč. Pred finalom sem si dejala: Premagaj le tri dekleta. Na koncu mi je uspelo,'' je v čustvenem nagovoru povedala serijska zmagovalka, ki je že med tekom čutila, da prve zdravniške ocene niso bile skladne z realnim stanjem. ''Čutila sem preskakovanje reber. Jasno mi je bilo, da ne gre le za udarnino prsnega koša,'' se spominja in dodaja, da zanesljivo ne bi nastopila, v kolikor bi prvi pregled potrdil vsaj eno zlomljeno rebro. Lahko pa bi se končalo še s precej bolj črnim scenarijem. ''Če bi padla v drugačen položaj, denimo 15 cm bolj v stran, bi si verjetno zlomila hrbtenico, kaj šele, če bi ob skalo udarila z glavo. Tedaj sem pomislila tudi na najhujše. Na tekmi pa mi je bilo jasno, da bi še pred najhujšim začela izgubljati zavest in se zgrudila.''

O tožbi ne razmišlja

Ob prvem srečanju s sedmo silo se slovenska športnica leta seveda ni mogla izogniti vprašanjem o odgovornosti. ''Morda sem kriva za padec. Podlaga me je presenetila. A po padcu se nisem mogla ustaviti. Zdrsnila sem s proge in treščila ob tla. Ne, to ni moja krivda,'' je odločna Majdičeva, ki bo uradno pritožbo slovenske olimpijske delegacije nadgradila z nadaljnjimi ukrepi.

O civilni tožba vsaj zaenkrat ne razmišlja, saj ji ne gre za odškodnino, čeprav se zaveda, da je na račun hudih poškodb ostala brez zlate medalje in lepih možnosti za še dve odličji, hkrati pa tudi brez želenega zaključka sezone, po katerem bi po vsej verjetnosti šampionsko sklenila kariero. ''Odgovornim želim pokazati, da tekači in tekačice nismo gladiatorji, ki se borijo in posojajo svoja telesa določenim organizacijam. Smo družina. Smo učitelji mlajših rodov. Borimo se za višje cilje. Želimo varen in lep šport. Sem najboljša šprinterka in drugo ime svetovnega teka. Imam 22 let izkušenj. Sem ena najboljših tekačic, zato znam smučati. Ponavljam, lahko si pripišem krivdo za napako, nikakor pa ne za tako hudo poškodbo,'' poudarja Brinjčanka, ki je bila v začetku tedna deležna številnih čestitk in obiskov. Srečo so ji zaželeli mnogi trenerji, serviserji, tekačice in celo tehnični delegat FIS Uroš Ponikvar, zaman pa je čakala na besede vodilnih mož smučarskega teka.

Zaradi Mazejeve preložila poseg

Kljub težkim trenutkom Petra ohranja pozitivno miselnost in dobro voljo. Z velikim veseljem spremlja tudi olimpijske nastope ostalih slovenskih športnikov in se veseli uspešne rezultatske bere. Njena želja po ažurnosti je šla celo tako daleč, da je pred dnevi za nekaj časa preložila odstranitev drenažne cevke, ki je omogočala normalno delovanje pljuč. Razlog? ''Spremljala sem ženski superveleslalom. Ko mi je zdravniško osebje sporočilo, da je napočil trenutek za poseg, ob katerem lahko pacient za trenutek izgubi zavest, sem dejala, da nimam časa. Na progi je bila smučarka s štartno številko 16, jaz pa sem želela videti Tino Maze. Hm, imeli so me za nenavadno. Tri dni sem jokala, nato pa sem jih odslovila,'' pravi Petra, ki še naprej ostaja v tesnem medicinskem primežu. Veseli podatek, da se klinična rana dobro celi, pljuča so predihana, celotno okrevanje pa naj bi trajalo več tednov. Že v četrtek jo čaka natančen pregled s kontrolo krvi in urina ter rentgen prsnega koša. Tedaj bo tudi jasno, ali se bo lahko zadnji dan v mesecu skupaj z ekipo vrnila v Slovenijo.

''To je moja velika želja. V Vancouver sem prišla z ekipo, z njenimi člani želim tudi v domovino. Tretjega marca pa bi se rada udeležila slovesnosti olimpijcev v Ljubljani. Sem le del športne delegacije. Žal mi je, da sem v zadnjem obdobju zaradi nezgode deležna večje pozornosti kot ostali,'' pravi Majdičeva, ki se je ob svojem prvem javnem nastopu v novinarski družbi zadržala debelo uro in z zanjo značilno dobro voljo odgovarjala na vsa vprašanja. V zadregi se je znašla le ob vprašanju o (ne)nadaljevanju kariere. Dokončno odločitev bo namreč sprejela šele v prihajajočih mesecih.

Nastop Petre Majdič si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.