Ko se seštejejo glasovi za in proti …

Novi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec kljub priponki preroditelja slovenskega juda, ki je postal prava kovačnica kolajn, tudi olimpijskih, ni karizmatični športni politik in izvrsten retorik. Še manj mednarodno uveljavljen športni funkcionar, ki bi se lahko pohvalil s kakšnim uglednim položajem v Mednarodnem olimpijskem komiteju ali kakšni drugi ugledni športni integraciji. Podporo mu je odrekel celo donedavna "večni predsednik" Janez Kocijančič, ki v prvi pravi predvolilni tekmi za prestol OKS javno ni želel podpreti nobenega kandidata, a se je v športnih kuloarjih vseskozi šušljalo, da je najbližje taboru Zorana Jankovića. Obenem na prvi pogled ne pooseblja jamstva za občutno povečanje finančnih prilivov v šport. Tudi njegove programske usmeritve se niso kaj prida razlikovale od tekmečevih.

A kljub nanizanim ugotovitvam, ki jih po vsej verjetnosti niso spregledali niti delegati na torkovi volilni skupščini v Ljubljani, je prepričljivo opravil z obema tekmecema. V prvem krogu najprej z Andražem Vehovarjem, ki je kot nekdanji olimpijski podprvak v kajaku na divjih vodah in zdaj poslovnež stavil na moto šport športnikom, ter nato v velikem finalu zanesljivo še z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki se je po nekajtedenskem ostrem lobiranju, med katerim je skušal unovčiti vse svoje politične veščine, in optimističnih napovedih moral sprijazniti z novim velikim porazom. Tokrat športne narave.

Toda čeprav sfera olimpijskega komiteja pogosto sega tudi v gospodarstvo in politiko, pa je tokrat odločil prav šport. Delegati so v Gabrovcu videli kandidata, ki bo bolj naklonjen več zvezam, in moža, od katerega se lahko pričakuje kontinuiteta dozdajšnjega vodenja. Kot donedavni podpredsednik olimpijskega komiteja in predvsem prvi mož odbora za vrhunski šport je bil namreč v preteklih letih pravi sogovornik tudi za predstavnike manjših zvez, ki pa so na volilni skupščini po številu glasov skorajda izenačene z največjimi. Mnogim diši tovrsten status quo.

Razloge za prepričljivo zmago 61-letnega upokojenca, ki je dve desetletji uspešno vodil judo zvezo, pa gre iskati tudi v glasovalni kulturi, ki je pogosto značilna za državnozborske in predsedniške volitve – glasovati proti. A pri tem bržčas ne gre iskati regionalnih vzvodov, temveč spoznanje, da se je ljubljanski župan kot medijsko najbolj prepoznan obraz troboja, sicer politik, okrog katerega kroži nemalo afer, v predvolilni tekmi odločal tudi za politikantske metode prepričevanja. Glas o nagovorih, ki so vključevali nemalo pogojnikov, se je kajpak hitro razširil. Predvsem v drugem krogu volitev je bil glas za Gabrovca tudi glas proti Jankoviću, glas proti njegovemu slogu v športu.