Glasbena želja? Zdravljica!

Že v svojem petem dnevniku sem pisal o tesni povezavi med novinarskim delom in tekmovalnimi uspehi na olimpijskih igrah. Za potrditev in podkrepitev stališča je poskrbela Sara Isakovič, ki se je z izjemnim nastopom kot prva Slovenka v Pekingu zavihtela na zmagovalni oder. Če bi jo tam kdo vprašal za glasbeno željo, bi verjetno kot iz topa izstrelila: Zdravljica. Toda tudi ob poslušanju poskočne italijanske himne je uživala. Predvsem zaradi težkega srebrnega predmeta, ki ji je na ličnem traku visel okrog vratu. Zmaga je bila blizu, a Sara ima prav, ko pravi, da ni izgubila zlata. Dobila je srebro. Tudi legendarna Inge De Bruijn, ki v Pekingu dela kot televizijska komentatorka nizozemske televizije, je nato razlagala, da so jo v tekmovalni karieri najbolj vznemirjala prav vprašanja o "izgubljenem zlatu".

Sicer pa je Sara z uspehom dosedanjega dela kariere prevetrila urnike slovenskih novinarjev v Pekingu ter nam naložila kopico dodatnega dela, česar pa ji seveda ni prav nihče zameril. Vse se je torej vrtelo okrog blejske plavalke, ki je na vsa vprašanja odgovarjala s širokim nasmehom in sproščenostjo. Prav ta jo je ob nesporni kakovosti pripeljala tudi do odličja. Recept za ostale? Vsekakor, čeprav ne odkrivam tople vode, če zapišem, da psihološko stanje v olimpijskem nastopu večinoma sodi v območje neobvladljivega. S tem se bodo v nadaljevanju iger soočali tudi še vsi ostali slovenski športniki, ki čakajo na svoj nastop. Vsaj nekateri med njimi imajo zelo jasno izklesan odgovor, če bi jih kdo vprašal za glasbeno željo. Jasno, Zdravljica.