Atene 2004

Kraj in čas: Atene (Grčija); 13. – 29. avgust 2004 Ostali kandidati: Buenos Aires, Cape Town, Rim, Stockholm Udeležba: 201 država, 10. 625 športnikov Število športov:28 športov, 301 disciplin Ogenj je prižgal: Nikolaos Kaklamanakis Igre je odprl: Konstantinos Stephanopoulos Olimpijska prisega: Zoi Dimoschaki

Čeprav so marketinški prijemi, komercializacija, vse večja pomembnost interneta, strah pred terorističnimi napadi, skrb zavoljo dopinga in s tem povezane afere elementi, s katerimi se ne v antičnih časih in ne ob koncu 19. stoletja, ko se je v Grčiji začela pisati zgodovina modernih olimpijskih iger, niso soočali, pa je bil most med Atenami 1896 in 2004 vendarle rdeča nit iger. Olimpijsko gibanje je prejelo zajetno injekcijo prvinskosti in opomin, kako in zakaj se je vse skupaj začelo. Vseeno je bilo vsem v Atenah 2004 jasno, da se olimpijske evolucije, pa naj si bo na negativni ali pa pozitivni ravni, ne da ustaviti. Zato pa so si bili vodilni možje MOK enotni, da se da nanjo vsaj delno vplivati. Pred igrami so se mnogi bali grške ležernosti in svarili pred nič kaj zgledno organiziranimi igrami. V Atenah so sicer res krepko zamujali z izgradnjo olimpijskih objektov in se pogosto prepuščali improvizaciji, vseeno pa do razpada sistema še zdaleč ni prišlo. Grki so marsikoga presenetili in kakovostno pripravili igre, ki pa so zaradi svoje obsežnosti postale sila težko obvladljive.

Iger, za katere so prireditelji namenili dobrih 10 milijard ameriških dolarjev, se je udeležilo kar 10.625 športnikov in športnic iz 201 države. Na vrh najučinkovitejših so se vnovič zavihteli Američani, ki so čez lužo odnesli 36 zlatih, 39 srebrnih in 27 bronastih kolajn. Zelo pa se je Združenim državam približala Kitajska, ki je osvojila le štiri zlata odličja manj in tako napovedala, da se utegne že na domačih igrah 2008 tehtnica nagniti na stran največje države. Med posamezniki je izstopal neverjetni ameriški plavalec Michael Phelps. Vladar atenskega olimpijskega bazena je osvojil kar osem kolajn, od tega šest zlatih. Junaki iger so bili še najhitrejši šprinter Justin Gatlin, nepopustljiva nizozemska kolesarka Leontien Zijlaard-van Moorsel, kanuistka Brigit Fischer, ki je osvojila dve kolajni in postala prva športnica z zlatimi kolajnami ne šestih različnih igrah, Maročan Hicham El Guerrouj z zmagama na 1500 in 5000 metrov … Precejšnje pozornosti so bili deležni tudi Argentinci. Osvojili so sicer ''le'' šest kolajn, od tega dve zlati. A na najvišjo stopničko sta stopili nogometna in košarkarska reprezentanca. Slednja je prekinila prevlado ameriških košarkarjev, ki so naposled tudi sami spoznali, da naziv ''sanjsko moštvo'' ni več primeren.

Ob sabljanju, ki je potekalo na štadionu prvih iger, je na odmevnost naletel tudi maraton, ki je prav tako potekal po poteh tistega iz leta 1896. Zlato si je pritekel Italijan Stefano Baldini, moralni zmagovalec pa je postal Vanderlei de Lima. Brazilec je dolgo vodil, 10 km pred ciljem pa ga je napadel nerazsodni protestnik. De Lima se je po napadu pobral, tekel naprej in osvojil bronasto odličje ter ob tem še posebno nagrado, poimenovano po baronu Pierru de Cubertinu.

Slovenci in OI 2004

Že pred igrami sta bila v središču pozornosti veslača Iztok Čop in Luka Špik. Čeprav proces priprav na tekmo štiriletnega obdobja ni potekal brez težav, sta olimpijska prvaka iz Sydneyja znala uspešno stopnjevati formo in prav v finalu prikazala najboljšo predstavo. Izpolnila sta cilj in ugnala italijansko posadko, za vnovični olimpijski triumf pa ju je prikrajšal francoski čoln. S srebrno medaljo je izkušeni Čop dopolnil svojo zbirko odličij, okrog vratu je namreč prejel medalje vseh treh barv.

Do odličja pa so prvič prišli tudi slovenski jadralci, natančneje Vasilij Žbogar, ki je po nekoliko slabšem začetku sklenil prijateljstvo z Eolom. Na koncu so bili na veliki preizkušnji tudi njegovi živci, a pogumni Izolan je prav v ključnem trenutku dokazal svoje mojstrstvo in s prefinjeno taktiko prijadral do brona. Ob Žbogarju sta se izkazali tudi Vesna Dekleva in Klara Maučec. V razredu 470 sta se večinoma držali povsem pri vrhu, čeprav sta imeli tudi nekaj smole.

Pravi preizkus zrelosti in psihološke pripravljenosti je prestala tudi judoistka Urška Žolnir. Tedaj 22-letna Žalčanka je praktično v zadnjem trenutku v roke prejela olimpijsko vozovnico, nato pa na samem prizorišču nevarno zanihala med peklom in rajem. Po fantastičnih uvodnih borbah je varovanka trenerja Marjana Fabjana v polfinalu že stala na pragu finala, ki pa se ji je nato nesrečno izmuznil. Kljub razočaranju je nato našla zadnje atome moči in z zmago v tekmi za tretje mesto prišla do brona zlatega sijaja.

Nasmejana je bila tudi bronasta Jolanda Čeplak. Velenjčanka je znala v teku na 800 metrov pričakovanja javnosti postaviti na stranski tir, presenetil pa je ni niti nepričakovan potek dogodkov v finalnem teku. Čeprav je v drugi polovici dramatičnega teka že kazalo, da je "Jola" v izgubljenem položaju, se je naposled vendarle izkazalo, da modro nadzoruje potek dogodkov ter hrani zaloge moči za zadnji udarec. Slednji je bil resnično silovit, pripeljal pa jo je do tretjega mesta. Jolandin podvig je spremljal tudi pester spremljevalni orkester, ki je poskrbel za nekaj lepih uvrstitev. Med temi gre izpostaviti dobra nastopa obeh silakov - Primoža Kozmusa in Mirana Vodovnika, pogumen tek Matica Osovnikarja, rekordne dosežke Marlene Ottey, izjemen tek Helene Javornik …

Je že tako, da dobitniki olimpijskih odličij zasenčijo glavnino ostalih dosežkov, vseeno pa ne gre prezreti še nekaterih dosežkov ostalih slovenskih športnikov. Od atletov prek plavalcev, pa vse do odličnega kolesarja Andreja Hauptmana. Tudi kanuist Simeon Hočevar je bil blizu najboljšim, prav tako legendarni Rajmond Debevec. Strelec, ki se je v Sydneyju okitil z zlatim odličjem, je tudi v Grčiji meril proti medalji, a mu je le-ta spolzela iz rok pri zadnjem strelu. Manj razlogov za zadovoljstvo pa je imela rokometna reprezentanca, ki si je po drugem mestu na evropskem prvenstvu obetala visoko uvrstitev. Rokometna podoba je bila v zibelki olimpijskih iger nekoliko bolj klavrna, kar pa ni moglo izničiti visoke ocene, ki so si jo za svoj nastop na igrah 28. olimpijade zaslužili športniki s sončne strani Alp.