Andreja Grašič Koblar: Ne vem, zakaj takrat nisem zadela. Pač nisem.

Andreja Grašič Koblar je bila dolga leta prva violina ženskega biatlonskega tabora. Zanimivo je, da 43-letna Gorenjka, ki je tekmovalno pot sklenila pri 35 letih, o biatloncih še vedno govori v prvi osebi množine. V intervjuju za Sportal je spregovorila o življenju po športni upokojitvi in izzivih, ki jih prinaša, spominih na olimpijske igre in zgrešenih strelih v Naganu, ki so jo oropali (zlate) olimpijske medalje.

Kot tekmovalka ste se udeležili treh olimpijskih iger, v Lillehammerju, Naganu in Salt Lake Cityju, zato prav gotovo dobro poznate občutke, ki prevevajo olimpijce. Kako kot navijač doživljate ogled tekem, še posebej biatlonskih? Tekmovala sem na treh olimpijskih igrah, poleg tega sem bila leta 2006 kot rezerva tudi na zimskih olimpijskih igrah v Torinu. Trenutno sem na bolniškem dopustu, zato prvič lahko res spremljam tekme, še posebej biatlon, in se veselim odličnih rezultatov. Sem pa že tako dolgo zunaj športnih vod, da gledam z očmi navijača, a še vedno s športnim srcem.

Kot strasten navijač? Ja, ko sem spremljala tekmo, v kateri je Teja Gregorin pritekla do brona, sem stiskala pesti, da bi ji uspelo tudi zadnje streljanje. Vedela sem, da bo "borbala" za kolajno, tudi če bo zaostajala za 5, 10 ali 15 sekund za tretjim mestom. Vemo, da Teja za zadnji krog pusti toliko rezerve, da zaključi na polno. In tudi tokrat je bilo tako.

Tudi sami ste bili na ZOI v Naganu leta 1998 povsem blizu medalje. Koliko vas je takrat ločilo od nje? Do predzadnjega streljanja sem bila v igri za zlato olimpijsko medaljo, vse do trenutka, ko sem prišla na strelišče in zgrešila dva strela. Če bi zadela vsaj eno tarčo več, bi bila medalja moja. Zgodilo se je na tekmi na 15 kilometrov in minuta pribitka je bila takrat preveč. Tako je, to je biatlon. Tukaj ni vprašanj, če bi ali ko bi. Očitno sem bila takrat sposobna le za 5. mesto. Ne vem, zakaj takrat nisem zadela. Pač nisem.

Ste si po tekmi v glavi večkrat zavrteli film s strelišča? Takrat ne, 5. mesto se mi je zdelo super rezultat. V tistem trenutku več nisem bila sposobna. Šele čez nekaj let sem se začela zavedati, kakšno neumnost sem storila na zadnjem streljanju. Morala bi počakati za sekundo, ampak potem bi se mi začele tresti noge. Ah, nima smisla razglabljati za nazaj.

Podobno kot bronasta olimpijka Teja Gregorin ste tudi vi v biatlonske vode prešli kot tekačica. Zakaj ste se odločili za prestop? Ne vem, ponudili so mi možnost. Takrat sem bila na razpotju, ali bi končala kariero in se posvetila študiju na fakulteti za šport ali pa bi se preizkusila v biatlonu. Odločila sem se za biatlon, ni pa bilo preprosto. Med dekleti sem orala biatlonsko ledino. Po eni strani je bilo luštno, bilo pa je tudi grozno. Moj trener je bil namreč Rus, Vladimir Korolkevič.

To pomeni brez milosti? Ja, še posebej pri meni, ker sem bila na začetku edino dekle. Po eni strani sem zaradi trenerja ogromno prejokala, po drugi pa mi je trener ogromno dal, kar danes globoko spoštujem. Šele ko so se nam pridružila še druga dekleta, je videl, da je z dekleti treba delati drugače.

Sem pa imela tudi srečo, da sem večji del trenirala z moškimi. Trudila sem se, da bi jim sledila, sicer bi morala trenirati sama. Treba je bilo stisniti zobe in zdržati, dokler se je dalo.

V kakšnem spominu so vam sicer ostale olimpijske igre v Naganu, igre petih mest za Slovenijo? Tudi Jure Košir, favorit v slalomu, je bil takrat peti v veleslalomu, prav tako tudi smučarski skakalec Primož Peterka na veliki skakalnici. V Naganu sem se počutila povsem izolirano, predstavljam si, da se v Sočiju podobno počuti tudi Jakov Fak. Ker sem imela tekmo že dva dni po odprtju olimpijskih iger, nisem smela na odprtje. Razumem, da so Faka pestile zdravstvene težave, ne vem pa, če je ravno pametno, da te tako izolirajo, saj imaš potem kar naprej v podzavesti to, da se od tebe veliko pričakuje.

Poleg tega v Naganu nisem prebivala v olimpijski vasi, razdalje med prizorišči so bile ogromne. Povsem drugače je bilo v Lillehammerju, kjer smo Slovenci skupaj živeli v olimpijski vasi. Bili smo kot ena velika družina in predstavljam si, da je podobno tudi v Sočiju. K temu so prav gotovo veliko prispevali tudi hokejisti.

Alpski smučar Jure Franko, srebrni Jure iz Sarajeva, ločuje življenje pred in po Sarajevu. Mislite, da bi se tudi vam zaradi olimpijske medalje življenje povsem spremenilo? Težko verjamem. Če bi želela biti slavna, bi se morala pojavljati v medijih, to pa mi ni v interesu. Morda bi bilo drugače le to, da bi bila še ena Slovenka z olimpijsko medaljo.

Vaše slovo pri 35 letih je bilo precej povezano z zdravjem, pestila vas je slabokrvnost, tako kot tudi zdaj. Se te težave vlečejo že vse od takrat? Mislim, da ja. Nosečnosti, kariera, verjetno je vplivalo kar vse skupaj.

Je bilo za vas olajšanje, ko ste sprejeli odločitev o slovesu? Ja, zame je bilo, čeprav mi je bilo žal, da nisem kariere končala že prej, pri prvem otroku. Tako pa je bil otrok prikrajšan, jaz neprestano utrujena, je pa res, da sem po drugi strani prav uživala v vrnitvi v biatlon.

Kaj vam je dal sam šport? Ogromno. Pridnost, vztrajnost, delavnost, spoštovanje do drugih. Če primerjam življenje prej in danes, je bilo tisto življenje raj.

Imela sem vse, kar sem si želela, vse mi je bilo prineseno na krožniku, moje delo je bilo edino trening, tekme, če so bili rezultati dobri, še toliko bolje.

Zdaj je breme večje. Treba je pravilno vzgojiti otroke, kar je blazno težko, vzdrževati hišo, hoditi v službo …

Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili v trenerskih vodah ali da bi kako drugače ostali v biatlonu? Malo sem poskušala, ampak mraz mi ne diši več.

Se vam je v vseh teh letih na hladnem zameril? Ne, razen Pokljuke, kjer sem preživela polovico svojega življenja, se mi ni nič zamerilo.

Bi otroka spodbujali za vrhunski šport, če bi tako želela? Oba trenirata hokej, tako da vse dneve preživimo na Bledu, kjer trenirata. Če bi bilo tako kot v naših časih, bi ju z veseljem podpirala. Mi smo se imeli res luštno. Vse je bilo precej bolj svobodno, medtem ko je danes pomemben edino rezultat.

Mene pri 15 letih niso zanimali rezultati, bolj me je zanimalo, v katero trgovinico bomo šli, ko bomo na tekmah v tujini, medtem ko danes brez tega lahko hitro zaključiš. Danes je to precej bolj naporno, tako za otroke kot tudi starše.

Ju bom pa vsekakor podpirala. Čeprav se mi zdi, da bi mlajši sin raje treniral alpsko smučanje. V njegovih očeh sta zdaj Tina Maze, no pa Peter Prevc, največja carja.

Vi ste bili biatlonka, vaš mož (Jernej Koblar – op. a.) alpski smučar. Kje sta otroka našla hokej? Starejši sin je najprej treniral atletiko, nakar mu je Matjaž Kopitar podaril dres slovenske reprezentance in tisti trenutek je vse drugo postalo nepomembno. Mlajši je takrat hodil samo opazovat in trener ga je večkrat vprašal, če bi se jim pridružil, pa mu ni bilo do tega, no, potem pa se je tudi on premislil.

Kako menite, da bosta bronasti medalji Vesne Fabjan in Teje Gregorin prispevali k popularizaciji teka na smučeh in biatlona? Mislim, da veliko, da bo tako, kot je bilo po EuroBasketu, ko se je ogromno otrok vpisalo na treninge košarke. Bojim se le, da je težava v zelenih zimah. Pred leti smo imeli tekaške proge vsepovsod, zdaj se je za sleherni trening treba odpeljati nekam daleč.

Zakaj se toliko tekačev odloči za prehod med biatlonce? Ne vem, ali se v teku ne najdejo, morda niso v špici, ali pa jim v biatlonu ponudijo kakšno ugodnost več. Danes je vse povezano s sredstvi. Ogromno talentov ostane neopaženih, ker jim starši ne morejo omogočiti treningov.

Če se zdaj ozrete nazaj, pobrskate po vseh izkušnjah … Kakšen nasvet bi delili z mladimi športniki? Da je na prvem mestu šola. Da se zavedaš, da si brez izobrazbe ničla. Za vsak primer, če se poškoduješ, potrebuješ rezervni načrt, čeprav je težko. Za športnika je izredno težko, ko si mora poiskati službo in početi nekaj tretjega. Jaz sem v prvih dneh službe res ogromno prejokala.