Zlatko Zahovič: ikona slovenske nogometne samostojnosti

Rodil se je v Mariboru in se z nogometom začel ukvarjati v rodnem mestu. Njegov prvi klub je bil Kovinar s Teznega, svojo nogometno pot pa je nadaljeval pri Mariboru, a v vijoličastem dresu nikoli ni zaigral v članski konkurenci. Že pri 17 letih se je preselil v beograjski Partizan.

V Srbiji je igral do leta 1993, ko se je preselil na Portugalsko, kjer je dosegel svetovno slavo. Tja je prišel povsem neznan, a se z dobrimi igrami v treh letih prebil do statusa enega najboljših igralcev lige. Sprva je igral za Vitorio Guimaraes, leta 1996 pa prestopil v Porto. V treh letih je bil v Portu trikrat državni prvak, enkrat pa osvojil pokalni naslov. Igral je tudi v ligi prvakov in redno zabijal gole. V sezoni 1998/99, denimo, kar sedem na enajstih tekmah. Prav ta sezona ga je izstrelila v evropsko nogometno elito. In leta 1999 ga je grški Olympiakos za 13,5 milijona evrov, kar je še vedno slovenski rekord, zvabil v svoje vrste. V Grčiji je ZZ Top, kot so ga poimenovali tamkajšnji navijači, igral dobro, a se kmalu zapletel v spor s trenerjem Duškom Bajevićem. Spor je dosegel vrhunec, ko je srbski trener našega zvezdnika na eni izmed tekem predčasno poslal z igrišča.

Po koncu sezone je zato zapustil Atene in se napotil v Valencio, pri kateri pa je doživel nekaj novega. Večino tekem je začenjal na klop in na igrišče prihajal s klopi. Kljub temu bi lahko v Španiji doživel zvezdni trenutek, saj je igral v finalu lige prvakov in imel priložnost, da na tekmi proti münchenskemu Bayernu Valencii prinese evropski naslov. A najprej je zapravil stoodstotno priložnost v rednem delu igre, nato pa bil nenatančen še pri enajstmetrovkah, po katerih so se naslova veselili Nemci. V Španiji je ostal vsega le eno leto in se vrnil na Portugalsko, tokrat k Benfici. V Lizboni je igral do januarja leta 2005, ko je nekaj mesecev pred iztekom pogodbe pri 33 letih sklenil bogato nogometno pot.

Spori in zadetki

V reprezentanci Slovenije je igral skorajda od njenih začetkov. Debitiral je novembra leta 1992 in redno igral vse od zgodovinskih prvih kvalifikacij za veliko tekmovanje, tistih za evropsko prvenstvo 1996, čeprav se je na njihovem začetku sprl s takratnim selektorjem Zdenkom Verdenikom in protestno zapustil izbrano vrsto, a se ji pozneje le priključil in bil s štirimi goli tudi njen najboljši strelec v tistem ciklusu. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 1998 je zabil štiri gole, v polnem sijaju pa zablestel ob takrat senzacionalni uvrstitvi na evropsko prvenstvo 2000, ko je na poti do Eura zabil kar devet golov od 15 Slovenije ter prispeval še številne podaje, trikrat pa se med strelce vpisal na samem zaključnem turnirju. Izbran je bil v enajsterico prvenstva. Po tem turnirju je prišlo do prvega spora s takratnim selektorjem Srečkom Katancem, ko je bil Zahovič užaljen zaradi besed, ki jih je v medijih Katanec izrekel na njegov račun. A spor sta takrat dva velikana slovenskega nogometa zgladila.

V kvalifikacijah za SP 2002 je igral nekoliko slabše, a bil še vedno ključni mož izbrane vrste na poti do nove uvrstitve na veliko tekmovanje. Tam pa je med Zahovičem in takratnim selektorjem dokončno počilo. Na prvi tekmi proti Španiji je Katanec zvezdniškega nogometaša z igrišča potegnil pred koncem tekme in slednjemu je prekipelo. V garderobi je po tekmi med njima skorajda prišlo do fizičnega obračuna in Zahovič je bil izključen iz reprezentance, a se že v naslednjih kvalifikacijah, ko se je selektor postal Bojan Prašnikar, vrnil v izbrano vrsto. Za Slovenijo je igral do leta 2004, ko je reprezentanco prevzel Branko Oblak in ga takoj prekrižal iz svojih načrtov. Reprezentančno kariero je sklenil z 80 nastopi in 35 goli. Je nogometaš z največ zadetki in tekmami v izbrani vrsti.

Maribor popeljal na vrh

Po končani karieri ga nekaj časa ni bilo v nogometu, nato pa se je poleti leta 2007 vrnil v Maribor in postal športni direktor najbolj trofejnega slovenskega kluba. Sprva je imel v Ljudskem vrtu nekaj težav, a nato se je začela pot vijoličastih navzgor. Že leta 2009 je dočakal naslov slovenskega prvaka, leto kasneje pa so Mariborčani osvojili še naslov pokalnega prvaka. Odkar je prišel v klub, ki je simbol štajerske prestolnice, je ta postal nesporni vladar slovenskega klubskega prostora. Navijači v Mariboru so ga vzljubili, v Sloveniji si je pridobil spoštovanje, a tudi veliko sovražnikov. Njegove metode dela gredo marsikomu v nos. Ob javnih nastopih je marsikdaj načrtno provokativen. A vsak, tudi tisti, ki ga ne marajo, mu priznava, da je mojster svojega posla. Predvsem pa je v slovenski klubski nogomet prinesel veliko živahnosti. Prej ali slej se bo vključil tudi v Nogometno zvezo Slovenije oziroma delu z reprezentanco. Prvi poizkus je bil neuspešen, v drugo bo drugače. Mogoče že s prihodom novega predsednika krovne nogometne zveze.