Zgodovina CM Celja

Po razpadu Avstroogrske je 28. decembra 1919 uradno nastal prvi slovenski nogometni Športni klub - SK Celje (I. SSK Celje - kar pomeni ''prvi slovenski Športni klub''), predsednik pa je bil Oskar Černelič. Od leta 1928 naprej so igrali svoje tekme na nogometnem igrišču Glazija ob ljubljanski cesti. Do leta 1941 so v različnih nogometnih tekmovanjih sodelovala ob SK Celju še preostala celjska nogometna moštva: Cillier SV (Athletik sport klub), Jugoslavija Celje, Olimp, Redstar, Slavija in Svoboda.

Trije klubi v slovenski ligi

Po drugi svetovni vojni sta na Celjskem delovala Fizkulturno društvo Celje in Olimp, ki sta se leta 1946 združila v Nogometni klub Kladivar. Leta 1952 sta nastala Železničarski nogometni klub Celje (ŽNK Celje) in delavsko društvo Svoboda, ki se je čez dve leti preimenovalo v Olimp. V sezoni 1963/64 so v slovenski ligi nastopili vsi trije celjski klubi (Kladivar, Celje in Olimp), Kladivar pa je postal tako prvak kot pokalni zmagovalec ter se skozi kvalifikacije uvrstil v 2. zvezno jugoslovansko ligo, kar štejejo še danes za največji tekmovalni uspeh pred slovensko samostojnostjo. Istega leta so postali v Ljubljani še zmagovalci slovenskega pokala, saj so premagali Olimpijo s 3:2.

Devčič je bil najboljši strelec tistega leta z 28 zadetki. V drugi ligi so obstali žal le eno leto. Leta 1967 sta se Kladivar in Celje združila v Nogometni klub Celje - Kladivar, ki je nastopal v 1. slovenski ligi vse do leta 1979, ko se je zaradi slabih rezultatov preselila celo v območno ligo. Najbolj se je vpisal v celjska srca številka deset Ivan Hribernik - Hanza, ki je med letoma 1958 in 1978 zaigral kar 344-krat in dosegel 101 zadetek. V sezoni 1985/86 se je klub znova preimenoval, novo ime NK Ingrad - Kladivar Celje pa je nakazalo ''podjetniško'' usmerjenost kluba. V zadnji ''jugoslovanski'' sezoni 1990/91, ko so se ponovno vrnili v slovensko nogometno ligo, so osvojili šesto mesto.

Prvi trener Prašnikar

Po osamosvojitvi Slovenije je Kladivar začel nastopati v enotni slovenski nogometni ligi in v prvi sezoni zaradi prihoda zasebnega kapitala, ki jih je odrešila nevzdržne finančne situacije, znova zamenjal ime v Nogometni klub Publikum. Predsednik je bil Darko Klarič. Na začetku sezone jih je vodil trener Bojan Prašnikar. V sezonah 1993/94 in 1996/97 so bili Celjani v ligi četrti, v zadnjih enajstih sezonah pa nikoli slabši kot sedmi.

Dvakrat so se uvrstili tudi v finale slovenskega pokala, kjer pa so morali na Skalni kleti priznati varovanci Janeza Zavrla premoč Olimpiji z 1:2 (leta 1993) ter izbranci Boruta Jarca Muri 1:1 in 0:1 (leta 1995).

Nepozabni Faik Kamberović

V obdobju zimskega premora leta 1997 so se kot prvi slovenski klub odpravili na priprave in turnejo v Brazilijo. Odigrali so kar nekaj evropskih tekem (izpad v prvem kolu proti Odenseju BK 1994, Intertoto pod taktirko trenerja Stanka Poklepovića in drugo mesto v skupini leta 1997). Za njih je zaigral tudi Brazilec Somalia, kasneje napadalec nizozemskega Feyenoorda, kraljeval pa je Bošnjak Faik Kamberović, ki v treh sezonah v Celju nikoli ni bil slabši kot drugi na lestvici strelcev državnega prvenstva. Še vedno drži primat najboljšega klubskega strelca v samostojni Sloveniji Andrej Goršek, ki je zadel 68-krat, medtem ko je največ nastopov zbral Simon Sešlar. Vmes so zaradi dodatnih sponzorstev menjali ime v Biostart Publikum (1994) ter Protonavto Publikum (1997). Leta 2002 so skoraj dočakali čast, da bi povzdignili slovenski pokal, saj so v finalu pokleknili pred Vega Olimpijo (1:1, 2:2), po izgubljeni tekmi v Mariboru (1:2) pa jim je spolzel iz rok tudi prvi državni naslov. Od leta 2003 so se preselili iz štadiona Skalna klet v prelep objekt v Športnem parku Celje, ki je postal dobro poznan po imenu Arena Petrol.