Že 38 let brez evropske pomladi

Zagrebški Dinamo je eden izmed velikanov na področju nekdanje Jugoslavije. Kopica osvojenih naslovov, bogat seznam nekdanjih zvezdnikov, nadvlada na hrvaških tleh in velika, a v zadnjem času ''nevarno'' naelektrena priljubljenost med navijači priča o moči ''modrih'', ki domujejo na štadionu Maksimir.

Nogometni navdušenci v hrvaški prestolnici se lahko zahvalijo za ''sveto'' ime Dinamo komunističnemu aparatu, ki je po drugi svetovni vojni načrtno ''izbrisal'' iz spomina delovanje treh zagrebških nogometnih klubov (Građanski, HAŠK in Concordia). Zaradi dobrikanja s takratno Sovjetsko zvezo je bil 8. maja 1945 po vzoru na moskovski Dinamo ustanovljen Dinamo Zagreb, ki je v sebi združeval naslednika dveh dotedanjih največjih klubov (Građanski in HAŠK). Rodil se je pomemben simbol hrvaškega nogometa, ki je zaradi izpostavljanja ljubezni do ''domovine'' na dolgoletni poti pod ''železno'' zaveso nekdanje Jugoslavije doživljal številne neljube pripetije. Čeprav je ob beograjskem dvojcu Crvena zvezda - Partizan in splitskem Hajduku tvoril veliki kvartet jugoslovanskega klubskega nogometa, je moral marsikdaj (najbolj opazno v šestdesetih letih) v neenakovrednem boju pozabiti na boj za prvo mesto, vseeno pa je dolgo časa veljal za edini klub iz tega dela Evrope, ki je osvojil kateregakoli izmed mednarodnih klubskih tekmovanj na Stari celini.

Evropski naslov leta 1967

V uvodnem krogu pokala Velesejemskih mest (predhodnika kasnejšega pokala UEFA) je po dveh tekmah s čehoslovaškim predstavnikom Spartak Brno (2:0 in 0:2) srečno odločil v prid ''purgerjem" met sodniškega kovanca (takrat se še niso igrali podaljški), kasneje pa so morali priznati na igrišču premoč Dunfermline (Ško), Dinamo Pitesti (Rom), Juventus (Ita), Eintracht Frankfurt (ZRN) in v finalu angleški Leeds United (2:0 in 0:0). Pred štirimi leti so zagrebško četo v finalu omenjenega tekmovanja ustavili ''netopirji'' iz Valencie, tokrat pa so lahko ''modri'' prvič v klubski zgodovini dvignili v zrak zmagoslavni pokal. Starejši Zagrebčani se še danes s ponosom radi spominjajo ''zlatih'' fantov Branka Zebca in Ivice Horvata. To so bili Slaven Zambata, Zlatko Škorić, Branko Gračanin, Filip Blašković, Rudolf Belin, Danijel Pirić, Krasnodar Rora, Marijan Čerček, Marijan Brnčić, Mladen Ramljak, Josip Gucmirtl, Stjepan Lamza in drugi.

Ćiro obnorel Zagreb

Naslednji prelomni trenutek v zgodovini bodočih tekmecev Domžal sega v leto 1982, ko je po 24 sušnih letih zagrebški klub znova osvojil prvenstvo. Takrat je sedel na trenerski klopi Miroslav ''Ćiro'' Blažević in pričel s svojim belim šalom pisati nogometno zgodovino. Vrhovne oblasti v Beogradu so morale z grenkim priokusom preboleti ''zagrebško'' nogometno pomlad, ki je na krilih Zlatka Kranjčara, Velimirja Zajeca, Marka Mlinarića, Snješka Cerina, Petra Bručića in ostalih dvignila na noge tribune štadiona Maksimir. Za razliko od domačih trofej pa je ostala velika srčna rana Dinama zmožnost nadaljevanja evropske sezone v spomladanskem obdobju. Tovrstna želja je ostala neuslišana že polnih 37 let. Nazadnje so ''plavi'' prezimili v 3. krogu pokala pokalnih zmagovalcev 18. marca 1970, ko so v Gelsenkirchnu priznali premoč Schalkeju (0:1). Od takrat dalje, pa čeprav so imeli na razpolago številna znamenita imena (ob razpadu Jugoslavije denimo Davor Šuker in Zvonimir Boban), so ostali evropski uspehi kot zakleti.

Nadvlada na Hrvaškem

V obdobju hrvaške samostojnosti se je razmerje moči nekoliko spremenilo. Zdaj se je zlila v Zagreb tudi politična moč, ki je poprej v beograjski izvedbi zavestno zatirala športne poizkuse Dinama. Sprememba imena v neposrečeno zlitje dveh klubov HAŠK Građanski ni obrodila sadov. Zagrebčani v krstni sezoni niso dosegli vidnejšega uspeha (četrto mesto v prvenstvu in poraz v finalu hrvaškega pokala), leta 1993 so z novim imenom Croatia (navijači ga niso sprejeli z navdušenjem) pod vodstvom nepozabnega Blaževića brez težav zasedli hrvaški vrh, nato pa je dvakrat zapored s sijajno generacijo (Asanović, Štimac, Rapaić, Gabrić) skočil na prvo mesto Hajduk in se pri tem tudi uvrstil v četrtfinale lige prvakov. Po tem kratkem veselju Splitčanov pa je dokončno sledilo mogočno obdobje ''modre'' nadvlade, ki je pod neposrednim delovanjem hrvaškega predsednika dr. Franje Tuđmana in njegove podaljšane roke Zlatka Canjuge prevzelo vse vajeti domačega prvenstva v svoje roke. Dariu Šimiću, Silviu Mariću, Draženu Ladiću (zbral je 802 nastopov v modrem dresu, največ od vseh), Igorju Cvitanoviću (s 304 zadetki v 503 nastopih najboljši strelec v zgodovini Dinama) in Marku Viduki se je v dobi finančnega ugodja pridružil nihče drug kot Robert Prosinečki in odprl nov list v zgodovini zagrebškega kluba. Čeprav ga je deset let poprej sam ''Ćiro'' označil za netalentiranega, se je po bogatih izkušanjah iz Beograda in Španije vrnil v domovino in dvakrat popeljal ''modre'' v ligo prvakov.

Ivanković brez Modrića

V minulih sezonah je bilo zaznati številne spore, katerih temelji segajo že dobro desetletje nazaj, med pripadniki ''zloglasne'' navijaške skupine Bad Blue Boys in ''velikim šefom'' maksimirskega kluba Zdravkom Mamićem. Po nevsakdanji prodaji mladega kapetana Nika Kranjčara vnetim splitskim rivalom in sramotni uvrstitvi v ligo za obstanek, je v Zagrebu s pomočjo radodarnega pokrovitelja v obliki mesta Zagreb vzklila nova generacija, ki zavestno kliče k prekinitvi neslavne evropske tradicije. Pred začetkom minule sezone je ''modre'' z odhodom k Arsenalu razžalostil najboljši strelec Eduardo da Silva, le dober mesec kasneje pa je Zagreb zapustil še Vedran Ćorluka (Manchester City). Poker odhajajočih Dinamovih asov, ki so pričarali lepše dni tudi hrvaški članski reprezentanci, sta zaključila eden najbolj obetavnih evropskih nogometašev Luka Modrić (Tottenham) in Ognjen Vukojević (Dinamo Kijev). Od vseh odmevnih prestopov, omenili smo le največje, je postalo klubsko vodstvo ''modrih'' bogatejše za dobrih 60 milijonov evrov. Na ''vroč'' trenerski stolček se je po kratki, a rodovitni epizodi Zvonimirja Solda (osvojil je dvojno krono) vrnil miren in preudaren strokovnjak iz Varaždina Branko Ivanković. Ko je že kazalo, da so navijači sprejeli delo uprave, pa je v Zagrebu odjeknila nova afera.

V poletnem prestopnem roku je desetkratne hrvaške prvake okrepil Mirko Hrgović. Dalmatinec, rojen v Sinju, je pred polletnim odhodom na Japonsko (že drugim v njegovi karieri) nosil kapetanski trak Hajduka, na malonogometnem turnirju v Zagrebu pa v samoobrambi ni skrival poguma v obračunu s pripadniki BBB, ki so hoteli obračunati z gosti iz Splita. Na nedeljski tekmi z Rijeko so bile tribune razdvojene. Razgreti navijači v 90 minutah niso skoparili z žvižgi in psovkami na račun novopečenega levega krila, starejši ljubitelji igre pa so nakup (nekdanjega) reprezentanta Bosne in Hercegovine pozdravili s ploskanjem. Bodo razprtije znali izkoristiti domžalski nogometaši?