Zabija kot nor, a se ne sili v ospredje

Ko je januarja leta 2010 iz Domžal prestopil v švicarsko drugo ligo, so mnogi zmajevali z glavo. Zdaj je verjetno drugače. Tam je že dve leti in pol, v tem času zabil že prek 30 golov. Dve leti in pol je bil član drugoligaša FC Wila, pred začetkom te sezone je prestopil v vrste novopečenega prvoligaša FC St. Gallena.''Ne, ni bilo enostavno, a sem se, preden sem prestopil v Švico, dobro pozanimal in vedel, kam se odpravljam. Vem, da je bil moj odhod v tamkajšnjo drugo ligo za marsikoga korak nazaj, a verjel sem vase in v to, kar delam. Imel sem srečo in začel zabijati gole praktično takoj, ko sem prišel. Potem je steklo in zdaj sem, kjer sem,'' se je spomnil začetka v Švici. Tam je tudi drugoligaški nogomet zelo popularen. Na tribunah je vselej nekaj tisoč navijačev. Včasih se številke dvignejo tudi nad 10.000, kar je za slovenski nogomet nekaj nepredstavljivega, seveda. V prve pol sezone pri Wilu je zabil sedem, v drugi sezoni 12 in v minuli 13 golov. Ko je pogodba s prejšnjim klubom potekla, ponudb pričakovano ni manjkalo. ''Bil sem prost igralec, želel sem si oditi in bil v dokaj dobrem položaju. Lahko bi odšel tudi drugam, a sem se predvsem zato, ker Švico že zelo dobro poznam, odločil, da odidem v St. Gallen. Tudi zato, ker gre za klub, ki je od mojega prejšnjega oddaljen le nekaj kilometrov, zato se mi ni bilo potrebno ubadati s stvarmi, ki pridejo s selitvijo. Klub sem tudi dobro poznal in vedel, da gre za dobro, ambiciozno sredino,'' je odločitev, ki jo je sprejel poleti, pojasnil 24-letni napadalec.

Preselil se je 10 kilometrov stran

''Pri novem klubu je vse na veliko višjem nivoju. Navijačev je veliko več, na vsaki tekmi jih je prek 10.000, tudi medijsko zanimanje je precejšnje, kar je zame nekaj novega. Čeprav sem tukaj šele kratek čas, se počutim, kot da bi bil že dlje časa,'' je navdušen Ljubljančan, ki v Švici živi sam, in dodaja: ''Prva liga je na višjem nivoju, kot je druga, jasno. To je stopnička ali celo dve višje. Kar se tiče kakovosti nogometa, pa tudi financ, seveda. Čeprav sem na slednje še najmanj gledal. Zanimalo me je predvsem, da pridem nekam, kjer bom lahko napredoval. Verjamem, da sem se odločil pravilno.''

In začelo se je odlično. Cilj pred sezono je bil obstanek, po treh odigranih krogih je St. Gallen na drugem mestu s sedmimi točkami. Za zadnje tri je v soboto poskrbel prav naš sogovornik, ki je pred 13.500 gledalci na štadionu AFG Arena prinesel zmago s 3:1 nad Zürichom. V igro je vstopil v 44. minuti, v sodnikovem podaljšku prvega dela igre pa efektivno zadel za vodstvo domače ekipe z 2:1. Deset minut pred koncem je zadel še po strelu z glavo in poskrbel za končni izid. ''Res smo dobro štartali v novo sezono, a cilji ostajajo isti, kot so bili. Obstanek v ligi je najbolj pomemben. Še naprej bomo igrali predvsem defenzivno in z borbenostjo skušali narediti kaj tudi v napadu,'' pravi. Ker je na prvih treh prvenstvenih tekmah nove sezone nastopil le dvakrat, obakrat je na igrišče prišel s klopi, nas je zanimalo, ali je s statusom, ki ga ima, nezadovoljen. ''Sem. Trenerju nimam kaj zameriti. Pred prvo tekmo, ki smo jo igrali proti ekipi Young Boys, bi moral biti v začetni enajsterici, a sem večer pred tekmo zbolel in nisem mogel nastopiti. Priložnost je dobil drugi napadalec in se izkazal. Zadel je, ekipa pa je prišla do pomembne točke, zato je razumljivo, da je dobil priložnost tudi v prihodnjih tekmah. Kako bo naprej, bomo videli. Vsekakor se bom potrudil, da bom igral čim več,'' je še dodal napadalec, ki se je med tednom vpisal med strelce tudi na prijateljski tekmi proti sloviti Borussii iz Dortmunda.

V Švici je že dolgo časa, a o daljni prihodnosti ne razmišlja preveč. Osredotoča se predvsem na izzive, ki so pred njim. ''S tem, ali bom pozneje prestopil v kakšno izmed največjih evropskih lig, se sploh ne obremenjujem. Grem iz tekme v tekmo, iz treninga v trening in se trudim, da bi bil čim boljši. Kam me bo to pripeljalo, bomo pa še videli. Vem pa, da sem boljši nogometaš, kot sem bil, ko sem prišel v Švico. Če ne drugega, sem veliko bolj izkušen in zrel. Kako bo v prihodnosti, ne vem,'' atipično zrelo razmišlja Čavušević. Tudi z reprezentančnimi ambicijami se ubada na podoben način. ''Seveda si vsak želi, da bi kdaj igral za Slovenijo, a bi se zdaj po nekaj zadetkih ubadal s tem, ali mi bo uspelo … Sploh ne. Na meni je, da igram čim bolje, da pomagam svoji ekipi in se trudim najbolje, kot znam. Drugo me ne zanima,'' je zanimivo razmišljanje podal nekdanji nogometaš Domžal, ki kljub zavidljivi strelski statistiki še zdaleč ne sili v ospredje.

Še vedno, kolikor se le da, spremlja tudi slovenski nogomet in je v stikih z nekaterimi nekdanjimi soigralci. Predvsem z reprezentantoma Andražem Kirmom in Zlatanom Ljubijankićem, s katerim se slišita skorajda vsak dan. Tudi zdaj, ko se je napadalec izbrane vrste preselil na Daljni vzhod. Na Slovenijo je navezan in jo ceni. Ni kot nekateri, ki pljuvajo po tistem, iz česar so prišli. Ko govori o slovenskem nogometu, je previden. ''Nerad govorim o raznoraznih primerjavah. Težko je primerjati švicarski in slovenski nogomet, ko pa je v Švici vse na toliko višjem nivoju, kar se tiče pogojev in podobnega. Glede kakovosti nogometa pa ne bi rekel, da je ravno tako. Slovenska liga je dobra,'' je povedal za konec in ni pozabil dodati: ''Navdušen sem nad tem, kaj je v Evropi uspelo Mariboru in predvsem Muri. Čestitke obema!''