Stevanovič: Kako so lahko pred nami Estonci?

Ko je zaključil poglavje pri Vitesseju, je naletel na kup ponudb, ki pa ga junija oziroma julija niso navdušile. ''Nisem jih sprejel zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Tako sem ostal brez kluba vse do oktobra in moral nekaj ukreniti. Bilo je še nekaj ponudb, a je pretehtala ukrajinska.

Tudi zaradi denarja, saj so v Ukrajini prisotna velika vlaganja. Pozna se, da bo dežela prihodnje leto gostila evropsko prvenstvo, pa tudi trener me je želel videti v ekipi. To mi veliko pomeni,'' je priznal Dalibor Stevanovič, ki je z Volynom, trenutno desetouvrščenim klubom v vedno bolj močnem in organiziranem ukrajinskem prvenstvu, sklenil pogodbo do konca novembra.

Zato se v mesto Lutsk, leži blizu poljske meje, niti ni preselila njegova mlada družina. Ostala bo doma in spremljala ''Dada'' na dokazovanju v oddaljeni Ukrajini. Da se vrača v tekmovalno formo, dokazuje že nedeljski nastop na prijateljski tekmi. Volyn je resda izgubil z 1:2, je pa častni zadetek dosegel prav občasni slovenski reprezentant. In odigral vso srečanje.

Prihajata tudi Dino in Nives

Konec tedna sledi premiera v ukrajinski prvi ligi. In to kakšna. Gostovanje pri kijevskem Dinamu.

''Ukrajina je prihodnost, res se veliko vlaga, kar pa se tiče cestnih povezav, je tako, kot da se vrnil sto let nazaj. Tudi jezik je neznanka, saj skoraj nihče ne govori angleško. Še dobro, da je poleg mene Dino,'' je potarnal. Dino je Dino Drpić, kontroverzni hrvaški branilec in mož razvpite in nič kaj sramežljive starlete Nives Celzijus. V soboto se je pridružil Volynu in naj bi v kratkem podpisal za klub, obeh novincev pa se je razveselil Srb Saša Stević, ki brani barve ''križarjev'' iz Lutska že poldrugo leto.

''Decembra se bo delala nova ekipa. Bila naj bi zelo močna, tako da se bomo mogoče zmeniti tudi kaj za naprej,'' meni Stevanovič, ki je dobro pripravljen. Veliko treningov je opravil z Olimpijo, nekaj tudi z individualnim trenerjem. ''Toliko kot letos nisem treniral še nikoli,'' doda.

Še lani se je s slovensko nogometno odpravo mudil na jugu Afrike, kjer pa na svetovnem prvenstvu ni dočakal priložnosti. Nato pa se je njegovo ime na Kekovem seznamu počasi prekrižalo ...

''Na Nizozemskem sem igral 'kolikor toliko', a nisem bil več vpoklican. Kakšni drugi sploh ne igrajo, pa so venomer zraven. To je stvar selektorja, ki pač nekatere malce več rotira. Prepričan sem, da v primeru, če bi ostal v reprezentanci, ne bi imel težav s klubi. Imam občutek, da sem v reprezentanci enostavno dobil premalo priložnosti. Posebej v zadnjih dveh letih, a življenje teče naprej. Pod sedanjim vodstvom pač ni šlo. Nočem grdo govoriti o tem, saj nisem tak tip človeka, a pričakoval sem več priložnosti,'' je ''odprl dušo'' 27-letni zvezni igralec, ki je pred leti izjemno obetal. Sploh, ko se je iz šampionskih Domžal preselil v Baskijo k Real Sociedadu. Nato je padel v brezno slabše minutaže in poškodb, menjal države, a stalnega uspeha ni bilo.

V reprezentanci ne manjka njegovih prijateljev, zato je v pogostih stikih. Ko jo spremlja na delu, mu ni vseeno:

''Njeni slabi rezultati so me zaboleli. Predvsem to, da so pred nami tudi Estonci, ki so zagotovo nogometno deset let za nami. Kako je to možno? Kar se tiče prijateljstva, to v reprezentanci ni bilo nikoli sporno. Očitno so krive druge stvari, a je brezpredmetno, da bi se o tem govorilo o medijih. Se pa vse skupaj čuti na igrišču. Zelo mi je žal za poraz z Estonijo. Če bi jo premagali, bi imeli vse v svojih rokah, tako pa smo zabetonirani na četrtem mestu. Tekma s Srbijo je lepa priložnost, da se igralci opravičijo navijačem. Treba pa je gledati za naslednje kvalifikacije. Drugega nam ne preostane,'' sporoča novopečeni igralec Volyna, ki že nestrpno čaka na krst v ukrajinskem prvenstvu. V nedeljo pri kijevskem Dinamu.

Zadnjo tekmo (minuto) za reprezentanco je odigral prav na gostovanju v Beogradu. Na tekmi s Srbijo, zadnjim slovenskim tekmecem v neuspešnih kvalifikacijah za EP 2012.