Rok Plestenjak

Četrtek,
5. 5. 2011,
13.31

Osveženo pred

9 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 5. 5. 2011, 13.31

9 let, 2 meseca

Savdska Arabija v očeh Dejana Rusiča

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Kakšno je življenje slovenskega nogometaša v Savdski Arabiji? Kako se je privadil na tamkajšnjo kulturo in kaj počne v prostem času? O podobnih temah smo kramljali z napadalcem Dejanom Rusičem.

Na Bližnji vzhod se je podal v zimskem prestopnem roku. Se je že privadil na arabsko hrano? ''S hrano nimam večjih težav. Tukaj je mogoče dobiti prav vse, razen seveda svinjskega mesa (smeh),'' sporoča Dejan Rusič, ki najbolj prisega na italijansko kuhinjo. V mestu Buraidah, kjer služi nogometni kruh, lahko najde tudi mnogo drugih evropskih okusov. Ne brani pa se tudi arabskih tradicionalnih jedi. ''Zelo okusno so pripravljene. Sploh riž z jagenčkom. A vseeno gre najbolj v promet hitra hrana, ki je dosegljiva na vsakih sto metrov,'' je dodal 28-letni Krčan in naštel večino najbolj priljubljenih verig hitre hrane, ki je omrežila svet. Na voljo so v neposredni soseščini njegovega doma. Na ponudbo v trgovinah se ne pritožuje. Hrano si pripravlja tudi doma, vseeno pa se večkrat odpravi na obed v restavracijo. Ko je primerjal cene v trgovinah, je kmalu ugotovil, da so zelo podobne tistim v Sloveniji. ''Je pa vprašanje, če je vse, kar imajo tukaj v ponudbi, iste kvalitete kot pri nas,'' se sprašuje nekdanji slovenski reprezentant.

Kralj nakazal dve plači

Savdsko Arabijo doživlja kot (še vedno) zaprto državo, tako da o kakšnem globalizmu ni govora. ''Domačini forsirajo arabsko kulturo, imajo pa velik vpliv na njih ZDA, kar se pozna pri vsakdanjih stvareh: ameriški avtomobili, hitra hrana, pepsi na vsakem koraku, vsak ima iPhone v žepu ... In še bi lahko našteval.'' Arabska glasba mu je prijetna za uho, njegova najboljša prijatelja, ko je doma, pa sta televizija in internet. Če ga glasba ne moti, pa ga vožnja domačinov po cesti. ''Vsekakor ni zanesljiva. Največja težava je ta, da sploh ne vedo, katerega pasu bi se držali. To pa zato, ker ima vsak pri sebi mobitel in sploh ne gleda na cesto. To sem kmalu opazil (smeh).'' Savdska Arabija (SA) je kraljevina. Na čelu države je seveda kralj, ki drži vse karte v rokah. Čeprav je v nekaterih arabskih državah v zadnjem obdobju čutiti večje ali manjše napetosti, je tu drugače. Tudi zaradi spretnega kralja. ''Zgodil se manjši incident v glavnem mestu, a je kralj hitro umiril situacijo in vsakemu Arabcu, verjeli ali ne, nakazal dve plači. Nastalo je nepopisno veselje. Tudi v našem mestu. Ljudje so zablokirali ceste, videti je bilo samo še državne zastave in slike kralja. Tudi sicer so njegove slike po celem mestu,'' je za Sportal zaupal napadalec kluba Al-Taawon, ki nima niti najmanjšega opravka s kriminalom. ''Če ne bi bilo interneta, sploh ne bi vedel, kaj je to kriminal,'' dodaja v šali. V deželi, kjer zabija gole v prvi ligi, je občutil gorečo versko fanatičnost. ''Tukaj je na najvišji stopnji. Zato tudi ni kriminala, ker to vera ne dopušča. Koran je tukaj zakon nad vsemi zakoni! Tukaj je tudi muslimansko sveto mesto Meka, ki ga obiskujejo muslimani s celega sveta.''

Z bobnom in džipom v puščavo

V Buraidahu še ni srečal turista. Občasno je v hotelih naletel na Evropejce, ki pa so se tu zadrževali le zaradi poslovnih namenov. Vsak tujec mora ob prihodu upoštevati tukajšnja pravila in zakone. ''Ni pa nam potrebno moliti, da se razumemo,'' je dopolnil Rusič, ki si je v času, ko je branil barve Celja, prislužil nadimek ''Beli Ronaldo''.

V Savdski Arabiji je sam. Družina je ostala v Sloveniji. ''Na žalost. Še sam nisem vedel, v kaj se spuščam in kaj me čaka tukaj. Tudi napetosti, ki so se dogajale v teh državah, ravno v času mojega prihoda, mi niso dale znakov, da bi bila to pametna poteza. Pa tudi časovno sem se vezal samo za tri mesece in pol, tako da je to pravi preizkus brez družine (smeh),'' se tolaži mladi očka. Družbo na treningih, tekmah in v prostem času mu delata dva soigralca iz Makedonije. Z njima spoznava arabsko kulturo, v prostem času pa skupaj odigrajo kako partijo biljarda, spijejo kavico ali pa se odpravijo na izlet v puščavo. ''V puščavi je res izjemno doživetje. Ponavadi nas gre več igralcev skupaj. V puščavi zakurimo ogenj, vsak vzame v roke svoj boben in zapojemo kako njihovo (smeh). Pa tudi vožnja z džipom po puščavi je atraktivna.'' Ker je njegov trener Romun, se treningi niti ne razlikujejo od tistih, ki jih je bil vajen v Evropi. Razlikujejo pa se pogoji, saj trenirajo samo zvečer.''Vročina ne dopušča drugače,'' sledi kratko, a nazorno pojasnilo.