Očka, kje so ključi?

"O tekmah brez žoge v moji mreži ne bi govoril preveč. Še predobro se zavedam, da se lahko hitro vse skupaj obrne na glavo. V športu se karte hitro premešajo. Danes si junak, jutri si bedak. Ni se dobro preveč hvaliti, ko ti gre," je zrelo ugotovil Nejc Vidmar, s katerim smo se pogovarjali zato, ker je v tej sezoni v odlični formi. Gola ni prejel na zadnjih treh prvenstvenih tekmah, v tej sezoni je vrata Domžal zaklenil kar štirinajstkrat, kar je osebni rekord. "Seveda je to, da ne prejmem gola, nagrada za ves trud, ki ga vratar vlaga v nogomet, a zadovoljen ne morem biti, saj ne zmagujemo. Nismo izpolnili cilja, ki smo si ga zadali pred začetkom sezone. Ostali smo brez Evrope, uspeh ekipe pa je najpomembnejši, zato ne morem reči, da je sezona odlična," priznava 25-letni vratar Domžal.

Na novo vlogo se še privaja

"Ne vem. Morda na 30 ali kakšni več?" nam je odgovoril na vprašanje, kolikokrat do zdaj je ohranil nedotaknjeno mrežo na prvenstvenih tekmah. In se pošteno zmotil. Že na kar 43 od 121 tekem, na katerih je branil, Domžale niso prejele gola. Potrditev, da ni ujetnik osebne statistike in se s preteklostjo ne obremenjuje preveč.

"Že tolikokrat? Ne bom lagal. Lepo je pogledati nazaj in ugotoviti, da sem tolikokrat ohranil nedotaknjeno mrežo, a še vedno je na prvem mestu ekipa. Nadvse si želim, da bi po pokalu in superpokalu osvojil še kakšno lovoriko z Domžalčani," pravi mladi, a izkušeni vratar, ki je v prvoligaški konkurenci debitiral leta 2009.

Od takrat se je spremenilo marsikaj. "Pred leti sem bil med najmlajšimi, zdaj sem kar naenkrat skorajda najstarejši v ekipi. To je nova vloga, na katero se še navajam. Včasih je treba tudi povzdigniti glas. Mogoče kdaj še ne naredim vsega, kot je treba, a se trudim. Verjamem, da bo s časom vse bolje," upa vratar, ki je že nekaj let med najboljšimi v slovenskem klubskem nogometu.

Jasno, da je zdaj povsem drugačen, kot je bil pred leti, ko je vstopal čez vrata profesionalnega nogometa. "Zdaj sem predvsem bolj izkušen, o tem ni dvoma. Učim se iz treninga v trening, iz tekme v tekmo. Saj veste, da za vratarje že od nekdaj pravijo, da so z leti vse boljši. Verjamem, da je tako tudi z menoj. K sreči imamo v Domžalah res odlične trenerje za vratarje, zato lahko napredujem. Prej je bil to Filip Filipovski, zdaj je Janez Strajnar. Vesel sem, da je tako," ugotavlja Ljubljančan.

Tudi o trenerju Luki Elsnerju, ki je na klop Domžal sedel konec avgusta lani, ima dobro mnenje. In priznava, da se je moral na novo vlogo nekdanjega nogometaša, s katerim sta bila nekaj let soigralca, sprva privaditi. "Sprememba na trenerskem stolčku se je zgodila na hitro, potrebovali smo nekaj časa, da smo se ujeli. Izgubili smo tudi nekaj tekem, ki jih ne bi smeli. Ko smo med zimskim premorom skupaj opravili priprave, je bila že vidna trenerjeva roka. Spomladi smo začeli dobro, potem so prišla nihanja. Verjetno predvsem zaradi neizkušenosti. Imamo res mlado ekipo, a preveč dolgo ne bomo smeli razmišljati v tej smeri. Če bomo, ne bomo osvojili ničesar," zrelo razmišlja 187 centimetrov visoki vratar. "Kakorkoli že, prepričan sem, da nas pod vodstvom zdajšnjega trenerja čaka svetla prihodnost," dodaja.

O predhodniku zdajšnjega trenerja Stevanu Mojsiloviću, ki je v Domžalah in slovenskem nogometu predvsem zaradi arogantnega obnašanja pustil slab pečat, ni želel preveč razpredati. "Kar je bilo, je bilo. Ne bi bilo korektno, če bi zdaj prek medijev pljuval po njem. Ne nazadnje pod njegovim vodstvom vse le ni bilo tako slabo. Nekaj smo tudi dosegli. To je preteklost. Misliti moramo le na prihodnost," je bil korekten Vidmar.

Nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju

Takoj za tem se mu je obraz raztegnil v širok nasmeh. Razlog? Za hrbet sta se nam prikradli njegova žena Sandra in prvorojenka Zala, ki je v njuno življenje vstopila pred desetimi meseci. "In vanj prinesla samo veselje, seveda. Otrok je najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju," je govoril in v isti sapi nadaljeval. "V očetovski vlogi res uživam. V prvi vrsti sem oče, šele potem vse preostalo. Uživam. Vsak dan doživimo nekaj novega. Zala bo kmalu shodila. Komaj čakam," se že veseli prvega koraka prvorojenke, ki jo pogosto lahko opazimo tudi na tekmah Domžalčanov. "Z ženo prideta, če je lepo vreme in je termin tekme ugoden. To je seveda nekaj posebnega. Ni lepšega, kot če te s tribun spremljata otrok in žena," priznava mladenič, ki ne pozabi pohvaliti niti življenjske sopotnice.

"Sandra me res podpira. Hvaležen sem, da jo imam. Zelo lepo je, če ima športnik doma takšno podporo, kot jo imam jaz," pravi športnik, ki je v zadnjih letih prednost pred šolo dal nogometu, a je trdno odločen, da bo v prihodnosti drugače. "S študijem na daljavo sem že poskušal, a ni šlo. Nogomet imam za izgovor, a to ni prav. Da se, če se dovolj potrudiš. Prepričan sem, da se v prihodnosti tudi bom," je obljubil.

Najboljša služba na svetu

Seveda si želi, da bi družini finančno varnost omogočil z nogometom, kar v Sloveniji ni mogoče, a je vseeno zadovoljen s tem, kar ima. "Ko vidim, v kakšnem stanju je družba in kako živi marsikdo, moram biti zadovoljen. Res je, da z denarjem, ki ga dobivam zdaj, ne morem prihraniti za življenje po koncu nogometne poti, a vseeno. Kot pravi tudi naš trener, je služba nogometaša najboljša na svetu. Hvaležen sem, da sem lahko nogometaš in da sem zdrav. Če bi imel to možnost, bi prehodil povsem enako pot," so bile besede nogometaša, ki spada med staroselce v slovenski ligi. Pa čeprav je za vratarja še zelo mlad.

"Da, tako govorim že nekaj let. Upam, da ne bo podobno tudi čez deset let," je malce za šalo, malce zares za konec dejal mladi očka in dal jasno vedeti, da je odhod v tujino velika želja. Kdo ve, morda se želja uresniči že letos poleti.