Naj bo v Afriki najboljše doslej

V Južnoafriški republiki se bodo od 11. junija do 11. julija odvijali nogometni boji, ki jih bo po vsem svetu spremljalo na milijone ljudi. Tekme 19. svetovnega prvenstva bodo prvič potekale na Črni celini. Mnogi so skeptični in menijo, da bo letošnje SP slabše od prejšnjih, saj Afričani niso vajeni organizacije največjih športnih spektaklov. A za sodbo je še prekmalu. Bomo videli po koncu prvenstva oziroma že čez teden ali dva, ko se kolesje velikega spektakla povsem zažene. Počakajmo do konca prvenstva in verjemimo, da bo letošnje prvenstvo kljub vsemu najboljše doslej. Morda tudi zaradi predstav na igriščih. Glede na to, da je v tem predelu sveta zdaj zimsko obdobje, bodo razmere za igro veliko ugodnejše, kot so bile na nekaterih zadnjih prvenstvih, ko so tekme potekale ob neznosni vročini. Visoka nadmorska višina nekaterih prizorišč letošnjega SP ne bi smela biti (pre)velika ovira.

Trije, štirje glavni favoriti za vrh

Da bodo tekme čim bolj spektakularne, bodo skrbeli nogometaši 32 reprezentanc, ki bodo nastopale na jugu Afrike. Glavni favoriti so znani. Španci, ki so evropski prvaki, zagotovo sodijo na sam vrh. Reprezentanca, v kateri igrajo Fernando Torres, David Villa, Xavi Hernandez, Andres Iniesta, Sergio Ramos, Cesc Fabregas, Gerard Pique, Iker Casillas in še bi lahko naštevali, vodi pa jo med igralci in navijači zelo priljubljeni Vicente del Bosque, ima po imenih verjetno celo najboljšo ekipo na prvenstvu. Španci igrajo za oko lep nogomet, a ker lepota ne zmaga vedno, kar so nekateri španski reprezentanti v dresu Barcelone na lastni koži občutili tudi v minuli sezoni lige prvakov, pot do naslova ne bo lahka.

Takoj ob bok Špancem gre postaviti Brazilce. Njihov selektor Carlos Dunga jezi navijače, ker ne goji atraktivne igre in je v reprezentanco prinesel evropski taktični pridih, a rezultatov mu ne gre očitati. Tudi brez Ronaldinha, Adriana in še nekaterih ljubljencev navijačev Brazilija zmaguje. In to bolj pogosto, kot je z njimi. Dunga je, odkar je zasedel selektorski stolček, osvojil pokal konfederacij in južnoameriški naslov. Zdaj je pred njim zaključna naloga. Osvojiti mora naslov svetovnega prvaka. Če Brazilcem ne bo uspelo, se mu slabo piše. Med glavnimi favoriti je seveda tudi Anglija. Kakovost njene ekipe nikoli ni bila sporna, zdaj pa na njenem selektorskem stolčku sedi prekaljeni trenerski maček Fabio Capello. Bo to dovolj? Angleži že od leta 1966 lovijo lovoriko, a je (še) niso ujeli. Obrambno in zvezno vrsto imajo vrhunsko. Veliko pa bo odvisno tudi od vratarja in napada. Pri prvem v zadnjih letih Otočani niso imeli veliko sreče. Pri drugem vse sloni na Waynu Rooneyju. Gorje Angležem, če se zvezdnik Manchester Uniteda poškoduje. Med tiste, ki bi lahko šli do konca, lahko brez sramu uvrstimo tudi Nizozemce. Ekipi, v kateri blestijo Arjen Robben, Wesley Sneijder, Rafael van der Vaart, Robin van Persie in Klaas Jan Huntelaar, nekateri očitajo slabšo obrambno. A Nizozemci so v osmih kvalifikacijskih tekmah prejeli le dva zadetka in imeli najboljšo obrambo kvalifikacije. Torej …

Kaj lahko naredita velika Diego in Leo?

Velika neznanka je Argentina. Mnogi, predvsem zavoljo čudežnega Lionela Messija in atomskega napada, ki ga tvorijo še Gonzalo Higuain, Diego Milito, Sergio Agüero in Carlos Tevez, jo postavljajo v ospredje. A zgodba ima tudi drugo plat.

Argentinci bi utegnili biti tudi največje razočaranje prvenstva. Predvsem zaradi selektorja Diega Armanda Maradone, ki doslej niti približno ni prepričal s svojim trenerskim znanjem. Še vedno nogomet gleda skozi prizmo igralca in ne trenerja. V nogometnih čevljih mu ni bilo para, v trenerskih se z njim lahko primerja, in ga verjetno tudi prekaša, marsikatero trenersko ime iz slovenskega prvoligaškega nogometa. Tudi zgodba z Messijem kot najboljšim posameznikom turnirja, ki bo Argentino popeljal do konca, se ne zdi najbolj prepričljiva. Na zadnjih dveh prvenstvih sta oba, ki sta bila v podobnem položaju, Francoz Zinedine Zidane leta 2002 in Brazilec Ronaldinho pred štirimi leti, povsem razočarala. A nikoli se ne ve. Lahko, da ''gavči'' pridejo tudi do konca. Maradona je karizma, ki ji ni para, Messi je z neba poslan nogometni talent. In če se popolnoma ujameta …

Nekateri velikani obubožani

Reprezentanc, ki sodijo povsem pod vrh, a do njega verjetno ne bodo prišle, je kar nekaj. Italijani so branilci naslova, a njihovi najboljši časi so minili. Andrea Pirlo, Fabio Cannavaro, Antonio di Natale in podobni so prestari, da bi lahko resneje napadli naslov prvaka. Francozi, ki so leta 2006 igrali v finalu, pod vodstvom Raymonda Domenecha zagotovo niso videti najbolje. Zdaj, ko selektor na prvenstvo ni vpoklical niti Karima Benzemaja in Samirja Nasrija, ki predstavljata mlajši val, so njihove delnice še dodatno padle. V obremenitev pa jim bo tudi način, na katerega so se kvalificirali na SP (z izdatno sodniško pomočjo prek Irske), zato bodo pri navijačih nepriljubljeni.

Pri Italiji in Franciji ne bi bilo presenečenje, če bi obstali v skupinskem delu tekmovanja. Podobno velja za Portugalsko. Predvsem zato, ker igra v najtežji skupini, v kateri so favoriti prvenstva Brazilci, najboljša afriška reprezentanca Slonokoščena obala in zagotovo neugodna Severna Koreja. In tudi zato, ker razen Cristiana Ronalda nima kdo ve kako kakovostnega nogometaša, njen selektor Carlos Queiroz pa zbuja vse prej kot zaupanje. Tudi Nemcem se lahko zgodi podobno. Že tako mora selektor Joachim Löw v igro pošiljati nekatere nogometaše, za katerimi je slaba sezona v nemški ligi, pred prvenstvom pa so ostali še brez prvega zvezdnika in kapetana moštva Michaela Ballacka. A po drugi strani so Nemci na zadnjih dveh velikih tekmovanjih vselej prišli do polfinala, zato jih seveda ne gre prehitro odpisati.

Je prišel čas za Afričane?

Kdo bi lahko bil presenečenje prvenstva? Mnogi pravijo, da kakšna izmed afriških reprezentanc, katerih eksplozijo čakamo že dve desetletji, zdaj pa bodo naposled igrale v domačem okolju.

Južnoafriška republika bo domačin prvenstva in bo zagotovo imela kak privilegij več, a da bi prišla kdo ve kako daleč, gre težko verjeti. Pretirane kakovost nima. Slonokoščena obala ima po imenih ekipo, ki se je ne bi sramoval niti katerikoli selektor najboljših evropskih in južnoameriških reprezentanc, a igra v skupini skupaj z Brazilijo in Portugalsko. A če Didierju Drogbaju in soigralcem uspe priti do osmine finala, lahko pridejo zelo daleč. Podobno velja za Kamerunce v skupini E, pri katerih je lačen reprezentančnega uspeha predvsem Samuel Eto'o, kot tudi za Gance v skupini D.

Še najmanj možnosti imajo verjetno Nigerijci, pri katerih je že nekaj časa razdor v moštvu, kot tudi Alžirci. Kot možna presenečenja lahko omenimo še Urugvajce, ki imajo z Diegom Forlanom in Luisom Suarezom atomski napad, ZDA, ki so presenetile na lanskoletnem pokalu konfederacij, Južno Korejo, ki je v zadnjih letih zelo suverena, Srbijo in Avstralijo, morda tudi Švico. In seveda, če smo malce subjektivni, Slovenijo.

Slovenija gre naprej

Zakaj pa ne bi presenetila Slovenija? Ekipa Matjaža Keka res deluje čvrsto in daje slutiti, da bi lahko v skupini C, v kateri ji bodo družbo delale še Anglija, ZDA in Alžirija, zasedla katero izmed prvih dveh mest. Če ji uspe preboj v osmino finala, pa je potem tako ali tako mogoče vse. Jedro slovenske vrste je že nekaj časa znano. Tvorijo ga vratar Samir Handanovič, branilec Boštjan Cesar, vezist Robert Koren in napadalec Milivoje Novakovič, ki so v kvalifikacijah nosili največjo odgovornost. Takoj ob njih lahko uvrstimo Valterja Birso, ki je v zadnjem letu večkrat dokazal, iz kakšnega testa je in prispeval odločilne podaje in tudi zadetke. Njegovo tehnično znanje nikoli ni bilo sporno, njegova levica pa v zadnjem času vse bolj spominja na čase nedotakljivega Zlatka Zahoviča. Primorski nogometni biser je, ne upoštevajoč prvega vratarja Handanoviča, zagotovo največji potencial v slovenski vrsti. Letošnje SP bi to utegnilo potrditi. Vse boljši je tudi Bojan Jokič, ki na levem boku kraljuje s pametno in preudarno igro. Na desni strani je že nekaj časa nedotakljiv Mišo Brečko, ki je v zadnjih dveh letih odigral skorajda 100 tekem in si nabral izkušenj.

Zlatko Dedič se je v srca navijačev zapisal z neutrudnostjo in srčnostjo, seveda pa tudi z nekaterimi odločilnimi zadetki. Pozabiti ne smemo niti na preostale člane udarne enajsterice Marka Šulerja, Aleksandra Radosavljeviča in Andraža Kirma. Na klopi lahko selektor vedno računa na Zlatana Ljubijankiča (v zadnjem času je vse bližje prvi postavi), ki se je pogostokrat izkazal v reprezentančnem dresu, na igrišču nepredvidljivega Nejca Pečnika, mladega golgeterja, ki se prebija v ospredje, Tima Matavža, na pravo priložnost še vedno čaka Dalibor Stevanovič, katerega potenciali so še neizkoriščeni, vedno sta, da korektno opravita svoje delo, na voljo tudi branilca Matej Mavrič in Branko Ilič. Ekipa je torej vse prej kot slaba. Kar pa še zdaleč ni njen edini argument.

''Takšnega vzdušja, kot ga imamo mi, nima nobena reprezentanca,'' je pred odhodom v Afriko poudaril prvi strelec Novakovič. In še nekaj je takšnega, česar nima nihče. Na stotine ur skupnega igranja nogometa na betonskih igriščih blokovskega naselja slovenske prestolnice, ki so jih pred več kot desetletjem skupaj odigrali nekateri člani zdajšnje reprezentance (S. Handanovič, Ilič, Ljubijankič ….), več kot sto treningov, ki so jih skupaj v mladi in kasneje članski reprezentanci odigrali nekateri njeni člani (S. Handanovič, Jokič, Brečko, Šuler, Stevanovič, Birsa, Kirm …) in na desetine tekem, ki so jih skupaj odigrali v nekdanjih ali zdajšnjih klubih (Birsa in Jokič pri Gorici, Ilič in Stevanovič pri Domžalah, Šuler in Ljubijankič pri Gentu …). Naši fantje se poznajo ''v dušo''. In zato smo lahko optimisti. V to, da bo Slovenija osvojila prvo točko na SP, zagotovo lahko verjamemo. V to, da bo tudi zmagala, prav tako. V to, da bo šla v osmino finala ali še dlje. Seveda. Tudi v to … Najbolj pa verjamemo in upamo v to, da se ne bo ponovila južnokorejska zgodba izpred štirih let, in bodo fantje v Slovenijo pripotovali nasmejani in takšni, kot so tja odšli. Kot prijatelji. So namreč še mladi in lahko v prihodnosti naredijo še marsikaj. Tudi če v Afriki ne dosežejo ciljev, ki so si jih zastavili.