Rok Viškovič

Sobota,
20. 2. 2016,
14.34

Osveženo pred

4 leta, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Jimmy Greaves

Sobota, 20. 2. 2016, 14.34

4 leta, 7 mesecev

Na zlato medaljo je čakal kar 43 let

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Včeraj je rojstni dan praznoval Jimmy Greaves, eden izmed najboljših napadalcev v zgodovini angleškega nogometa.

Danes 67-letni nekdanji napadalec se je rodil v Londonu in hitro v oko padel londonskemu Chelseaju, ki ga je kot 15-letnega dečka zvabil v svoje vrste. V mlajših selekcijah londonskega nogometnega velikana je navduševal in že dve leti pozneje, kot 17-letni mladenič, podpisal profesionalno pogodbo. Le malo pozneje, ob prvenstvenem debiju, je zabil gol za remi z 1:1 z mestnim tekmecem Tottenhamom.

V štirih sezonah je za Chelsea zabil kar 132 golov na vsega 169 nastopih. Dvakrat je bil najboljši strelec lige, v sezoni 1960/61 je zabil kar 41 prvenstvenih golov, kar je še vedno klubski rekord. Najbolj se je v spomin vtisnila njegova simultanka v tretjem krogu prvenstvene sezone 1958/59, ko je pri zmagi s 6:2 nad takratnim prvakom Wolverhamptonom zadel kar petkrat. Petkrat je zadel tudi pri zmagi s 5:4 nad Preston North Endom sezono za tem, petkrat je zatresel tudi mrežo West Bromwich Albiona v sezoni 1960/61 pri zmagi s 7:1.

Ko je bil star vsega 20 let in 290 dni, je že presegel mejnik stotih golov v londonskem dresu. Chelsea na njegovo žalost ni sledil njegovi strelski formi, v Londonu ni osvojil niti ene lovorike in bil daleč od mest, ki so zagotavljala boj za naslov. Trije goli, ki jih je pospravil v mrežo Nottingham Foresta konec aprila 1961, so bili njegovi zadnji za velikana s Stamford Bridgea.

V Milanu ni zdržal dolgo

Po koncu sezone ga je k sebi zvabil Milan, čeprav si Jimmy Greaves tega ni želel in je pri tem, da bi ostal v Londonu, vztrajal do zadnjega. Na San Siru je takoj začel zadevati, a je kmalu ugotovil, da se s takratnim trenerjem Nereom Roccom ne razume najbolje. Italijan Angležu ni dopuščal prav veliko svobode, ki je je bil vajen iz Londona, in kmalu je bilo jasno, da trener in odlični strelec stojita na nasprotnih bregovih. Po izključitvi na tekmi proti Sampdorii, ko je udaril nasprotnikovega nogometaša, je postalo jasno, da zanj prihodnosti pri Milanu ni več.

Ljubezen s Tottenhamom je trajala kar devet let

Zanj sta se potegovala Chelsea in Tottenham, a bolj spretni so bili pri prvoligašu z White Hart Lana. Ko so ga pripeljali k sebi, se je rodila ljubezen, ki je trajala kar devet let. S Tottenhamom je preživljal najbolj plodna leta v zgodovini tega kluba. Naslova angleškega prvaka sicer ni osvojil, najbližje je bil v sezoni 1962/63, ko je končal na drugem mestu. Je pa zato mreže nasprotnikov tresel kot po tekočem traku. 30, 44, 36, 35, 16, 31, 29, 36 in 11. To je število zadetkov, s katerimi je končal vsako izmed devetih sezon, ki jih je prebil pri Tottenhamu.

Tudi nekaj lovorik je osvojil. Dvakrat se je v Londonu veselil naslova v pokalu FA, dvakrat je bil tudi angleški superpokalni prvak, najbolj pa se je zagotovo razveselil sezone 1962/63, ko je z Londončani osvojil pokal evropskih pokalnih zmagovalcev, potem ko je v finalu v Rotterdamu s 5:1 premagal madridski Atletico. Dva gola je zabil prav on.

Boril se je z alkoholizmom

Leta 1970 je po 268 golih s 381 nastopov zapustil Tottenham in se spet preselil v vrste mestnega tekmeca. Okrepil je West Ham United. Že ob debiju v dresu novega kluba je zabil dva gola, a potem se je njegova pot, tudi zaradi težav z alkoholizmom, ustavila. Po dobrem letu je zapustil klub in se predal alkoholu. Spil je tudi 20 steklenic piva na dan, včasih je vse skupaj poplaknil še z vodko. Tonil je vse nižje in nižje, vse do trenutka, ko si je priznal, da je alkoholik, in se začel spopadati s svojimi demoni. Takrat ni bil več videti kot nogometaš, zredil se je in bil zabuhel.

Pozneje je nogomet igral na nižji ravni, ko je nogometne čevlje dokončno postavil v kot, se je posvetil komentiranju tekem in bil pri tem dokaj uspešen. Leta 2012 je doživel blag zastoj srca, pozneje jih je preživel še nekaj, zato je zdaj v slabem zdravstvenem stanju in ne more govoriti. Svojega 67. rojstnega dne prav gotovo ni praznoval razuzdano, to je jasno.

Zlato medaljo je dočakal 43 let pozneje

Kot je jasno tudi to, da je pustil globok pečat v angleškem nogometu. Ne samo v klubskem, tudi reprezentančnem. Bil je član izbrane vrste, za katero je na vsega 57 tekmah zabil kar 44 golov. Bil je tudi na svetovnem prvenstvu leta 1996, ko so Angleži pred domačimi navijači osvojili prvi in do zdaj tudi edini veliki naslov. Na tem tekmovanju se je v predtekmovanju poškodoval in izgubil mesto v začetni enajsterici, zato v velikem finalu, ko so Angleži Nemce odpravili s 4:2, ni zaigral. Po takratnih pravilih zaradi tega niti ni dobil medalje, a jo je dočakal 43 let pozneje. Leta 2009 so se pri angleški nogometni zvezi po pritiskih z več strani odločili, da mu jo svečano podelijo.