So navijači Olimpije končno spregledali?

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

"Navijači so najpomembnejši, ne tisti, ki prihajamo in odhajamo iz kluba. Oni so tukaj že sto let in bodo še naslednjih sto," je pred časom dejal Milan Mandarić, podobne besede ponavljal iz dneva v dan in se z njimi prikupil množicam. Tako je bilo povsod, kjer je bil. V Belgiji, Franciji, Angliji. Tako je tudi v Sloveniji.

Če bi na te besede pomislil v sredo pozno zvečer, ko smo se pogovarjali z njim, bi bili njegovi odgovori iskreni. Ne bi govoril o tem, da o trenerski menjavi ne ve prav nič in da se z Marijanom Pušnikom ni slišal, potem pa se, le 15 ur pozneje, skupaj z njim smejal v številne objektive kamer in fotografskih aparatov, ki so ga pričakali na četrtkovi novinarski konferenci ob predstavitvi novega trenerja Olimpije. V tej po porazih na obeh letošnjih tekmah že vre.

Ne bi se odločil, da po vsega nekaj mesecih po stopnicah navzdol porine trenerja, ki je prihodnost slovenske nogometne stroke. Mladega člana najbolj znane nogometne dinastije, ki je slovenskemu nogometu prinesla marsikaj dobrega. Luko Elsnerja, ki je v Stožicah upal na odločilni korak navzgor na nadvse obetavni trenerski poti.

Ne bi nadarjenega, a neizkušenega mladeniča vrgel v zobe prekaljenih starih mačkov, ki so ga ekspresno prežvečili in izpljunili.

V četrtek zgodaj popoldne, ko je pred javnostjo leporečil v družbi novega starega trenerja, bi ga opazili na kakšnem kosilu, morda na sprehodu v naravi ali na mestnih ulicah, po katerih uglajeni gospod rad koraka.

In ne v družbi Ranka Stojića, nekdanjega športnega direktorja, pa vmes podpredsednika, zdaj spet športnega direktorja, na zadnji tekmi očitno tudi trenerja.

Človeka, ki je po super pestrem zimskem kadrovanju, v katerem je Olimpija izgubila še svoje skoraj zadnje šampionske obrise, samozavestno napovedoval super ekipo. Takšno, kot je Ljubljana še ni videla. Res je ni. Tako nebogljene, kot je bila v nedeljo pred precej velikim številom ljudi na štadionu in še veliko več tistimi z očmi ali mislimi na igrišču, že dolgo ne.

Tudi zaradi tega so vsi ti, ki so kljub porazu na derbiju v Mariboru slepo verjeli v njegove besede, a se ob krepki zaušnici hitro streznili, direktorju palec odločno obrnili navzdol. In upali, nekateri celo zahtevali, predvsem pa vsi skupaj pričakovali, da bo on tisti, ki bo odšel. Počutili so se neumno.

Zdaj so verjetno razočarani. Verjeli so, da so v tej zgodbi najpomembnejši oni, in hitro dojeli, da ni tako. Da so le del nogometa, ki že dolgo ni več igra, ampak posel.

Dobro jutro, dober dan. To je življenje. To je nogomet. Žoga je okrogla. In se vrti naprej. 

Preberite še:

• Bo nogometna pravljica v Ljubljani kmalu le meglen spomin?