Bo nogometna pravljica v Ljubljani kmalu le meglen spomin?

Dominik Glavina je spominjal na Lionela Messija, John Mary je bil Neymar. Olimpija je bila Celta, Rudar pa Barcelona. Tako nekako je bil klub iz spodnjega dela slovenske prvoligaške razpredelnice v nedeljo zvečer videti proti superekipi, ki so jo pred mesecem dni obljubljali njeni tvorci. Ti so z leporečjem prepričali kar nekaj navijačev.

Takšnih je bilo vsaj štiri tisoč. Toliko si jih je prišlo ogledat novo klofutanje prvaka v režiji Velenjčanov v tej sezoni. Seveda še veliko več, če upoštevamo tiste, ki so buljili v televizijske ekrane, oziroma tiste, ki so dogajanje na zelenici največjega slovenskega štadiona spremljali prek raznoraznih drugih kanalov. Na vsakih 10, 15 minut. Medtem ko so nekje v mestu srkali pivo, jedli večerjo, morda sedeli v kinu.

Po tekmi v Mariboru, po kateri smo imeli nekateri občutek, da nismo gledali istih 90 in še nekaj minut, so bili premnogi z novo podobo ekipe celo zadovoljni. Zanimivo, po porazu na največjem derbiju. Tekmi, ki je v športnem svetu pregovorno edina, na kateri se ne sme izgubiti.

Zaslepljeni z naslovom, ki so jim ga po 21 letih čakanja, v veliki meri zaradi vseh težav njihovega velikega tekmeca Maribora, prinesli novi ljudje v klubu, so jim verjeli, da bo ta Olimpija kmalu rušila vse pred sabo. Zdaj so hitro ugotovili, da je, in to čez noč, zrušila le idejo o ekipi, ki bo navduševala in kmalu nase opozorila tudi tam, kjer je poleti ekspresno pogorela. V Evropi.

Nathan Oduwa, Kingsley Boateng, Daniel Avramovski in Issah Abass niso nobeni čudežni dečki svetovnega nogometa, ampak prej igralci, ki pravega nogometa na resni, članski ravni še niso igrali. Alexandru Cretu ni Gennaro Gattuso in še manj je Luka Modrić. Več kot sto nastopov v prvi hrvaški ligi, kolikor jih je zbral Dino Štiglec, ne pomeni sto tekem v ligi prvakov, ampak je prej primerljivo z nekaj več kot 70 nastopi, kolikor jih je v prvi slovenski ligi zbral Aljaž Krefl, ki je Hrvatu pozimi naredil prostor.

Medtem na klopi ponižno, kot kakšen šolarček, sedi Andraž Kirm, ki je nastopil na svetovnem prvenstvu in je skoraj desetletje redno igral na najvišji, reprezentančni ravni. Roka Kronavetera, ki je bil v prejšnji sezoni brez kančka dvoma prvo ime lige in je pred nekaj meseci zabil gol, ki je Sloveniji spet dovolil sanjati o svetovnem prvenstvu 2018, ni niti tam. Dečka za milijon evrov, Blessinga Elekeja, ki je pred letom dni postal najdražji nogometaš v zgodovini slovenske lige, je na klop posadil Milan Purović. Oprostite, Leon Benko.

Garderoba Olimpije, njena trenerska klop in, ne nazadnje, tudi pisarna športnega direktorja spominjajo na železniško postajo kakšne izmed evropskih prestolnic. Luka Elsner je v zadnjem času videti kot lutka Elsner. V rokah Ranka Stojića. Ta se je bolj kot v vlogi kupca izkazal kot prodajalec. Tudi megle. Drugače kot s trdim treskom ob tla se vse skupaj ni moglo končati.

Človek, ki ima glavno besedo in je kot tak za razočarane obraze navijačev najbolj odgovoren, je le en. Predsednik Milan Mandarić, ki se je s podobo prijaznega dobrotnika prikupil številnim in si s tem kupil čas. Toda pesek v peščeni uri se bo prej ali slej iz zgornjega pretočil v spodnji del in takrat bo, če se kaj ne bo spremenilo, vsega skupaj konec. Kratka nogometna pravljica, ki to sploh ni bila, bo v Ljubljani le še meglen spomin.

Upamo le, da se ne bo ponovila zgodba, kakršnih smo bili v ljubljanskem športu že vajeni. Modul Group je besedna zveza, na katero so v okolici košarkarskega hrama v Tivoliju alergični še danes …