Grabič: V Albaniji so nora nasprotja

Nogometna globalizacija je ubrala nepredvidljive poti. Kdo bi si nekaj desetletij nazaj, ko je Slovenija še iskala skupni jezik s samostojnostjo, upal trditi, da bo nekoč kapetan Maribora Brazilec, da bo najboljši strelec Primorja odšel s trebuhom za kruhom v Kazahstan, da bo eden izmed osrednjih junakov prestopnega roka v 1. SNL Estonec ali pa da bodo Slovenci preplavili prestižno italijansko prvo ligo? Skoraj nihče. Da so albanski nogometaši preizkušali srečo v Sloveniji, ni bila nikakršna novost. S tem so storili korak naprej, se za svoj košček pozornosti borili v deželi, kjer so lahko zaslužili bistveno več kot v domovini. A tudi teh časov, če se obreknemo le na zgodbi Klitona Bozga in Gerija Čipija, je že davno konec. Zdaj je moč Slovence najti tudi v državi, ki je bila v obdobju ''železne zavese'' - nikakor brez razlogov - oklicana za najbolj reven in nerazvit del Evrope.

Albanci nori na nogomet

V sredo bo tam gostovala tudi Kekova četa, zato smo za mnenje o nogometnem utripu v deželi dvoglavega črnega orla zaprosili novopečenega legionarja na albanskih zelenicah, 30-letnega Dejana Grabiča. ''Zadovoljen sem z odločitvijo. Moj klub Skenderbeu je zelo urejen. Plače so redne, na račun prihajajo konec meseca, odlični so tudi pogoji za trening. Imamo dve pomožni igrišči z novo umetno travo, glavni štadion je nov ... Pozitivno so me presenetili tudi navijači. Povsem so 'nori' na nogomet. Na gostovanje v Tirano se jih je na derbi odpravilo kar 4.500, sicer pa je tekmo spremljalo 11.000 gledalcev,'' je nizal pohvale na račun drugouvrščenega albanskega kluba, ki se poteguje za naslov prvaka. Novomeščan je imel srečno roko, saj se je odpravil v najbolj urejen albanski klub, kjer ima velik vpliv državni finančni minister. Z vidno slabšimi pogoji se vsakodnevno srečuje Almir Sulejmanovič, obrambni steber Elbasanija. Vseeno je finančna moč primerljiva s slovenskimi klubi, zato se je Velenjčan tudi odločil za dokazovanje na manj poznanem delu Balkanskega polotoka, daleč stran od družine.

Poleti v stikih z Olimpijo

Grabič je v nedeljo debitiral v albanskem prvenstvu. V nič kaj prijetnem slogu, saj je na gostovanju v ''srednjeveškem'' mestu Kruje, ki je svetu podalo največjega albanskega junaka Skenderbega, končal srečanje z razbito arkado. Tekma je bila zaradi kazni odigrana pred praznimi tribunami, Skenderbeu pa po remiju z 0:0 za vrhom zaostaja sedem točk. ''Flamurtari se je oddaljil, čeprav so vsi tukaj prepričani, da bomo prvaki,'' meni Grabič, ki se je pred prihodom v Albanijo o razmerah pozanimal pri nekdanjem soigralcu v Interblocku, Hrvatu Ivanu Joliću, s katerim deli slačilnico tudi sedaj. Kako pa je sploh pristal v Albaniji? ''Prevelike izbire ni bilo. Bil sem poškodovan in se vračal po operaciji. Star sem 30 let, tako da je bilo težko najti klub. Z razpletom sem zadovoljen. V Sloveniji me ni hotel nobeden pogledati, tudi finančna plat je pri nas katastrofalna. Z Olimpijo sem bil poleti še v stikih, ki pa so se s prihodom trenerja Dušana Kosiča prekinili,'' je omenil Dolenjec, ki je prvo tekmo v Albaniji odigral na branilskem položaju, v prihodnje pa naj bi se preselil v zvezno vrsto.

Nenormalna posredovanja

S soigralci se največ pogovarja o dogajanjih v ligi. ''O reprezentančni tekmi se ne govori veliko.'' Kaj pa kakovost igre? Je primerljiva s tisto v 1. SNL? ''Nisem še dovolj videl, da bi lahko ocenjeval, a zagotovo je tukaj igra veliko bolj ostra. Posredovanja so včasih nenormalna. To, kar je pri nas rdeči karton, je tu komaj rumeni,'' priznava Grabič. Za zaključek je postregel še z zanimivim opisom Kolceja, mesta, kjer domuje Skenderbeu. Spominja na prizore iz nekaterih kultnih jugoslovanskih filmskih komedij. ''Čutiti je nora nasprotja. Tako stoji v centru najnovejša steklena hiša, sosednja pa je največja potrdija. In za piko na i pred njo stoji še stara babica z oslom, medtem ko mimo švigajo mercedesi.'' V sredo bo stiskal pesti za Kekovo četo v Tirani, nato pa se vrnil k vsakdanu v albanski prvi ligi.