Finale SP: več kot le sveto dejanje

Kratek sprehod čez zgodovino sklepnih dejanj največjega nogometnega ''cirkusa'' na svetu smo razvrstili v nekaj sklopov. Osemnajst dosedanjih finalnih srečanj je postreglo z različnimi usodami, pripetijami, razpleti dogodkov, aferami, razočaranji, radostmi ... Izbrali smo pet različnih skupin. V prvi prevladujejo dvoboji, ki so občinstvo razveselili z velikim številom zadetkov (vsaj šest), v drugi so v ospredju tekme, kjer je bilo še bolj kot na ''navadni'' tekmi razburljivo vse do zaključnega sodnikovega piska, v tretji smo se osredotočili na bolj in manj šokantna presenečenja ter neuspehe favoritov na papirju, nekaj zgodovinskih obračunov je postreglo tudi z občutno premočjo zmagovalca in neenakovrednostjo tekmecev, zadnja skupina pa je manj atraktivna, saj ponuja srečanja, kjer so se mreže tresle le nekajkrat, vsekakor manj od želja nogometnega sveta. Kam bomo lahko po zaključku dvoboja na Soccer Cityju med Nizozemsko in Španijo uvrstili finale letošnjega svetovnega prvenstva? Najbolj bi bili veseli, če kar v prvo skupino ...

Zgodovina bleščečega poglavja največjih nogometnih tekem, kar jih pozna svet, se je začela 30. julija 1930 v Montevideu. Gostitelji so ugnali sosede iz Argentine, vsaki enajsterici pa je pripadel en polčas. Do neke mere kar razumljivo, saj se je sodnik odločil, da bo vsak polčas odigran z različno žogo. Prvi z argentinsko (1:2), drugi z urugvajsko (3:0). Pol ducata zadetkov je bilo doseženih tudi osem let kasneje, ko je Italija v pariškem predmestju (Colombes) zasenčila Madžarsko, postala prva reprezentanca na svetu, ki je svetovni naslov osvojila dvakrat (in ga tudi ubranila), med obema svetovnima kronama pa se je dokopala še zlata na olimpijskih igrah. Leta 1958 je svet spoznal razkošno znanje brazilskega najstnika Peleja, tudi strelca dveh zadetkov v finalu. Njegova domovina, ki je negovala najlepši in najbolj domiselni nogomet, je bila v finalu za razred boljša od Švedske. Sedem zadetkov velja še danes za najbolj ''plodni'' finale. Nazadnje je bilo vsaj šest zadetkov v finalu SP doseženih leta 1966 v Angliji. Pa še to stežka, saj sta bila potrebna dva podaljška. Nemci kot Nemci (takrat še Zahodni) so minuto pred koncem rednega dela izenačili rezultat, nato pa je na sceno stopil Geoff Hurst, ki je dosegel kar tri zadetke. Prvi in do danes edini nogometaš v zgodovini SP. Njegov drugi zadetek zaradi vprašanja, ali je žoga na starem Wembleyju res prečkala črto ali ne, buri duhove še danes.

Italijani so leta 1934, ko je fašistični vodja Benito Mussolini bahato pričakoval zanesljiv naslov, njegove rojake pa bi v primeru, če jim to ne bi uspelo, čakala morebiti celo smrt, trepetali za svojo usodo. Sredi Rima je v vodstvo prešla Češkoslovaška. In to šele v 76. minuti. Za nameček so tri minute kasneje zatresli še okvir vrat. Gostitelji so le rešili po številnih mukah, si vendarle priborili podaljška, kjer je domači naslov zagotovil Angelo Schiavio. Leta 1978 so se podobno tresla argentinska srca. Nizozemci bi skoraj pokvarili načrte ''gavčem'', ki jim je vojno ozračje preprosto narekovalo prvi svetovni naslov. ''Tulipani'' so v finalu že zaostajali, a nato v drugem delu izenačili, v zadnjih trenutkih rednega dela pa celo zadeli vratnico. Takrat je domače rešila sreča, v podaljških pa so dvakrat zatresli mrežo evropskih tekmecev in pred navdušenim občinstvom izpolnili cilj. Drugič so se svetovnega prestola dokopali osem let kasneje. V Mehiki so proti ZRN povedli z 2:0, nato so Nemci s pregovorno trmo in vztrajnostjo izenačili na 2:2, a je sedem minut pred koncem sledila izvrstna podaja Diega Armanda Maradone, ki je idealno zaposlila Jorgeja Burruchago. Poteza za ''nemški'' mat.

Prispodoba za največji šok v zgodovini svetovnega prvenstva je lahko samo ena. Sploh zaradi dimenzije vsesplošnega narodnega razočaranja. Veliki finale SP na brazilskih tleh je na prepolni Maracani v Riu de Janeiru spremljalo skoraj 200.000 gledalcev. Največja uradna številka vseh časov. ''Kanarčki'' so imeli v zadnji tekmi skupinskega dela, prvo povojno prvenstvo namreč kot edino v zgodovini zaradi pomanjkanja bojev na izpadanje ni postreglo s klasičnim finalom, lahko nalogo. Za sveto nalogo, prvi naslov, so proti Urugvaju potrebovali le točko. A južnoameriški ''palček'' (vsaj po številu prebivalcev) se s tem ni strinjal. Še na začetku drugega polčasa je zaostajal, nato pa izstrelil dve strupeni puščici neposredno v srca milijonov ljubiteljev sambe. In sprožil največje nogometno razočaranje. Podobno se je godilo štiri leta kasneje. Madžarska konjenica je gazila vse pred seboj. Bila je nezaustavljiva. Tudi v finalu naj bi zlahka opravila z Zahodnimi Nemci. Že po osmih minutah je na štadionu Wankdorf v Bernu vodila z 2:0. A tudi to ni zadostovalo. Uporni tekmeci so se vrnili, s tremi zadetki uprizorili mogočen preobrat in povrnili moralo ubobožani državi, ki je po končanih vojnih grozotah še iskala novo samopodobo. To je bil prvi naslov ''elfa''. Dvajset let kasneje so bili Nemci že uveljavljena nogometna velesila, vseeno pa je svet na SP 1974 pričakoval naslov Nizozemske, ki je bila pod Johanom Cruyffom razred zase. Vsaj do finala. Na poti do zadnje tekme je dala 14 golov, prejela pa je enega, pa še ta je bil avtogol. V finalu so ''tulipani'' mrežo ZRN zatresli že v drugi minuti. Z bele točke, po prvi 11-metrovki, dosojeni v zadnji tekmi SP. Ko se je zazdelo, da je pot ''oranžnih'' do neskončne slave odprta, so na sceno stopili gostitelji in presenetili favorite s hitrim odgovorom. Naslov je ostal doma, strelec zmagovitega zadetka pa je postal kdo drug kot Gerd Müller.

Ni sicer bilo tako dobesedno kot velela naslov poglavja, a vseeno je omenjenih pet tekem (poleg nekaterih iz prve skupine, kjer je izstopalo visoko število zadetkov) postreglo z doslej najbolj ''gladkimi'' zmagami. Tako je Brazilija na krilih Amarilda leta 1962 v Čilu ugnala Češkoslovaško in se zasluženo veselila drugega naslova. Tretjega je osvojila osem let kasneje, ko je v Mehiki v drugem polčasu povsem nadigrala Italijo. To je bila tudi zadnja tekma Peleja na svetovnih prvenstvih, postal pa je edini igralec, ki je dosegel zadetek v dveh finalih, vmes pa je minilo kar neverjetnih 12 let (1958 in 1970). Leta 1982 je v Španiji po skromnem začetku svoj ritem našla Italija. V finalu je ponižala ZRN. V prvem delu je celo zapravila strel z bele točke, kar pa se po treh zaporednih zadetkih v drugem polčasu niti ni izkazalo za usodno. Ko je najboljše reprezentance na svetu drugič v zgodovini gostila Francija, si ni niti v sanjah nadejala, da bi v velikem finalu tako lahkotno odpravila Brazilijo. Še do danes niso povsem pojasnjene okoliščine okrog Ronalda in njegove domnevne slabosti, s katero se je na Stade de Francu predstavil z bledo predstavo. Blestel je Zinedine Zidane. Dvakratni strelec, presenetljivo kar z glavo. Pred osmimi leti je razpoloženi brazilski napad od prve minute stiskal obroč okrog nemških vrat. Obramba je vzdržala do drugega dela, ko je Ronaldo le premagal negotovega Oliverja Kahna. Lahko se je začel ples sambe.

Šele 60 let po prvem finalu SP se je pripetilo, da enemu izmed finalistov ni uspelo zatresti mreže. Neslavni niz je načela Argentina, v rimskem finalu zdesetkana zaradi poškodb in kartonov. Pet minut pred koncem je zmagoviti zadetek po dvomljivi enajstmetrovki prispeval Andreas Brehme. Štiri leta kasneje je bilo še huje. Mreži sta ostali nedotaknjeni vseh 120 minut. Prvič v zgodovini svetovnih prvenstev. Pod žgočim kalifornijskim soncem sta Brazilija in Italija ponudili ''previdno uspavanko'', prava drama pa se je razpletla šele ob loteriji kazenskih strelov. Več sreče in znanja so ponudili Južnoameričani. Malce bolje se je godilo na minulem mundialu v Nemčiji, kjer je zmagovalni pokal končal v italijanskih rokah. Po rednem delu se je na semaforju olimpijskega štadiona v Berlinu zasvetil rezultat 1:1, ostal nespremenjen tudi po podaljških, nato pa je pri izvajalcih 11-metrovk pokazal ranljivost David Trezeguet in lahko se je začela sanjska noč ''azzurrov''. Je pa dvoboj postregel tudi z enim najbolj odmevnih rdečih kartonov v zgodovini nogometne igre. Zinedine Zidane, ki bi prišel še kako prav pri izvajanju (edini francoski zadetek v finalu je prispeval prav po zelo hrabro izvedenem kazenskem strelu), ni vzdržal provokacij branilca Marca Materazzija (edini strelec za Italijo v rednem delu). Kmalu je ležal Italijan na tleh, Francoz z alžirskimi koreninami pa je na vzkipljiv način zaključil eno največjih karier vseh časov. Upajmo, da ne bo podobnih vložkov tudi drevi v Johannesburgu ...