Dr. Verdenik: Težava ni v zvezi, ampak v klubih

Devetinpetdesetletni Ptujčan se je v zgodovino slovenskega športa zapisal kot prvi ''pravcati'' nogometni doktor. Znanje, pridobljeno na fakulteti, je kot pomembni člen strokovnega vodstva skušal vnovčiti na Japonskem in v Avstriji. Na Daljnem vzhodu je dosegal največje uspehe, v domovini pa se je bolj posvetil izbranim vrstam. Vodil je reprezentanco do 21 let, sredi devetdesetih let pa skrbel za predstave članske selekcije. Pod budnim očesom predsednika NZS Rudija Zavrla: ''Zelo dobro sva sodelovala. Glede na to, da je bil sam dober nogometaš, je razumel težave, ki nastajajo okrog reprezentance. Vsi tisti očitki, ki so mu jih pripisovali pred letom ali več, češ da se vtika v selektorjevo delo in postavlja postavo, so popolna neresnica. Moram reči, da je bilo najino sodelovanje lep zgled, kako naj bi potekale stvari med selektorjem in predsednikom. Spominjam se podrobnosti, ko smo osvojili tisto ''ubogo'' točko v Splitu. Želel je, da bi igralci dobili celo premijo, ne samo polovično za osvojeno točko. Na to nisem pristal, se je pa tudi po tem videlo, da je imel igralce zelo rad,'' je zaupal za Sportal dr. Zdenko Verdenik, ki se je v vlogi selektorja članske ekipe preizkusil med leti 1994 in 1997. Očitno so za popolno idilo na klopi slovenske reprezentance manjkali le še odmevnejši rezultati ... ''V kvalifikacijah za EP 1996 smo bili boljši, v kvalifikacijah za SP 1998 pa slabši. To pa zato, ker smo hoteli igrati napadalno. Nismo se mogli več skrivati z bunkerjem. Glede na to, da smo igrali proti strašnim tekmecem, Danci so bili denimo na SP peti, Hrvati pa tretji, je tista napadalna faza, ki sem jo forsiral, sicer prinesla le eno točko, je pa podala tudi izkušnje, ki jih je moj naslednik lahko dobro nadgradil.''

Energije ni bilo na pretek

Da je Zavrl na predsedniškem stolčku zdržal dvajset zaporednih let, ga ni presenetilo. ''Niti to me ni presenetilo, da ne bo več predsednik. Za urejanje razmer v slovenskem nogometu je potrebno veliko energije, pri njemu pa je ni bilo več na pretek. Zaradi tega se je umaknil. Težava nogometa pri nas na splošno ne tiči v nogometni zvezi, ampak v klubih, ki funkcionirajo na prenizki ravni, tako organizacijsko kot tudi finančno. Pogoji za samo delo, če jih primerjajo z evropskim nivojem, so veliko slabši od tistih, ki jih imajo denimo nemški tretjeligaši. Tu je zelo težko karkoli narediti in pomagati,'' je zaupal doktor, ki ga počasi in vztrajno znova mika trenersko delo. V praksi, da ne bo pomote. ''Pri tujini je težko priti zraven, doma pa so razmere pač take ... Čeprav vedno razmišljam, da bi se moral kam vključiti, ker če ne delaš, se ne razvijaš naprej. Potrebno bo nekaj postoriti,'' je dejal nekdanji selektor, ki zaenkrat nogometno znanje predaja ''le'' študentom Fakultete za šport v Ljubljani.

Pogreša nogometni center

O delovanju NZS deli posebno mnenje, pri katerem ne manjka idej, ki bi doprinesle k napredku. ''NZS je v primerjavi z drugimi športnimi zvezami vzorno organizirana. Če pa bi lahko dal kake ideje za delo v prihodnosti, bi moral najprej vzpodbuditi delo stroke. V ta namen bi bilo dobro imeti ustreznega človeka in ga tudi nekako usklajevati s tem, kar se dogaja v svetu in to prilagoditi našim razmeram. Kar se tiče materialnih možnosti, pogrešam nek nogometni center, kjer bi bile dane možnosti šolanja trenerskega kadra in združevanja vseh ljudi, ki sodelujejo v okviru nogometa. Nekaj takega ima v Avstriji vsaka podeželska zveza, mi pa nič. Tu smo revni, čeprav bi lahko malce več storili. A očitno je naš moto le eden. Da je treba delati več in bolje za manj denarja.''