Čez noč lahko spet postanejo pravi junaki

Slovenija je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Franciji, ki bo te dni središče pozornosti sveta, a žal ne zaradi nogometa, pač pa zaradi grozovitih terorističnih napadov, ki so v petek odjeknili v Parizu, razočarala. Za kanček optimizma je sicer že pred tedni poskrbelo dejstvo, da je še največ pokazala prav proti najboljšima kvalifikacijskima nasprotnikoma, Angliji in Švici. V štirih tekmah z nesporno najboljšima reprezentancama v skupini, v kateri so igrali Boštjan Cesar in soigralci, so sicer osvojili le tri točke, a bi jih lahko z nekoliko več sreče in predvsem spretnosti veliko več.

To zdaj ni več pomembno. Zdaj sta pred nami tekmi, v katerih preteklost ne igra vloge. No, vsaj bližnja ne. Bolj kot s tekmami od jesenskega obdobja 2014 naprej se Slovenci z optimizmom napajamo s spomini iz leta 1999, ko je Slovenija ob pohodu na prvo veliko tekmovanje tik pred tako želenim ciljem preskočila prav ukrajinsko oviro. Optimizem ohranjamo tudi s spomini iz let 2001 in 2009, ko se je reprezentanca uvrstila na svetovni prvenstvi, in s pomočjo dejstva, da smo bili v dodatnih kvalifikacijah za evropska in svetovna prvenstva uspešni v kar treh od štirih poizkusov.

Velike upe slovenskih navijačev, ki očitno še vedno verjamejo v naše najboljše nogometaše, kar potrjuje tudi dejstvo, da je povratna tekma v Mariboru že razprodana, ohranjajo še druge stvari. Na primer forma reprezentantov, ki že dolgo ni bila tako dobra, kot je zdaj, pa vzdušje v reprezentanci, ki je tako kot vedno dobro, sproščeno, a hkrati zelo napeto. Občutek imamo, da so reprezentanti od prvega dne priprav, ko so se v ponedeljek zbrali na Brdu pri Kranju, osredotočeni na velik cilj in prepričani, da ga bodo dosegli.

Tudi Srečko Katanec se tokrat ne obremenjuje z zunanjimi dražljaji, osredotočen je le na svoje delo, ki ga, to je večkrat že dokazal, obvlada, in je prepričan v svoje fante. Optimizma selektorju očitno ne manjka. Glede na to, s kakšno postavo se bo lotil Ukrajine na prvi tekmi, očitno verjame, da lahko velik del pomembne naloge opravi že na gostujočih tleh.

Ne glede na to, da ima vajeti slovenske igre v svojih rokah, pa je jasno, da bodo imeli zadnjo besedo tisti, ki bodo na igrišču. Nogometaši. Na zelenico se bodo morali podati tako jezno, da bodo škrtali z zobmi, a hkrati pametno, da jih prevelika želja ne bo pokopala. V Ukrajincih bodo morali tistih 180 ali več minut videti velike sovražnike. Se obnašati, kot da gre za boj na življenje in smrt. Pokazati bodo morali prvinsko željo po zmagi, ki smo jo v zadnjem času pogrešali.

Ne moremo se znebiti občutka, da bo tokrat po daljšem času spet tako. Da bodo Slovenci v naslednjih dneh vnovič dokazali, da so mojstri dodatnih kvalifikacij, spisali novo lepo nogometno zgodbo in spet postali junaki. Pravi in ne košarkarski #junaki.