Atomska Barcelona pripravljena na vse

Kdo bi si mislil, da bo bežen sestanek, ki ga je pred 110 leti s časopisnim oglasom zakuhal švicarski nogometni zanesenjak Joan Gamper, postavil temelje enega najbolj spoštovanih klubov in športnih institucij na svetu? Barcelona že dolgo ne predstavlja povsem običajnega kluba. Vodilo ''Mes que en club'' (več kot le klub) je še kako na mestu.

Ob omembi imena kluba zadoni klic neprestanega dokazovanja z gorečim tekmecem Realom, vzporedni obračun katalonske (nikoli uslišane) želje po večji samostojnosti ter državnega ljubljenca iz Madrida. Pred očmi se lesketa značilni ''modro-rdeči'' dres, še vedno brez napisa osrednjega pokrovitelja. Pa čeprav smo že globoko zabredli v tretje tisočletje. Ponos kljubuje neprestanim ponudbam, večkrat tudi nemoralnega značaja. Ponujeni milijoni največjih svetovnih družb ne odtehtajo občutka pripadnosti, ki s svojim zgledom jemlje sapo tekmecem. Barceloninega duha ni strl niti strog Francov režim, ko so se od klubskega imena in grba poslovili ''strogi'' katalonski simboli, kaj šele inflacija brezglavih in pregrešno dragih nogometnih nakupov, ki je dosegla vrh v uvodnih letih novega tisočletja. Naslovi so znali deževati v pravem zaporedju.

Devetnajstkratni španski prvak je ostal dosleden merilu, s katerim naj bi zadovoljil prav vsakega gledalca. Napadalen pristop v povezavi z nekaterimi izmed največjih svetovnih zvezdnikov praviloma skrbi za zadovoljstvo. V tej sezoni gre vse kot po maslu, skoraj na robu popolnosti. Je napočil čas še za tretjo lovoriko, prvo evropsko v vitrinah ''blaugrane'' po treh letih?

Trener: Josep Guardiola

Ko je prevzel mesto, o katerem sanja skoraj vsaj Katalonec, stanje v klubu še zdaleč ni bilo rožnato. Potrebno je bilo pljuniti v roke in nekaj spremeniti. Čeprav se je preko medijev Barceloni nudilo kar nekaj evropskih starih trenerskih znancev, je predsednik Joan Laporta poslušal svoje srce in trenerski stolček konec tekmovalne sezone 2007/08 rezerviral Josepu Guardioli. Nekdanjemu kapetanu, resničnemu ''otroku'' Barcelone ter dolgoletnem španskem reprezentantu, ki v javnosti nikdar ni skrival ljubezni do katalonske domovine, zadnja leta kariere pa prebil v Italiji, Katarju in Mehiki. Frank Rijkaard je bil v trenutku pozabljen, pred komaj 37-letnim strategom, ki je drugemu moštvu Barce omogočil napredovanje v drugo ligo, pa se je na ramenih znašlo večtonsko breme. Izteklo se je kot v pravljici. Zvesti gledalci, največje bogastvo enega najbolj priljubljenih klubov na svetu, so bili s ponujenim prezadovoljni.

''Zaspano'' obdobje pod neformalnim vodstvom skromno pripravljenega Ronaldinha se je po odhodu brazilskega ljubitelja nočnih zabav v Milano razbohotilo v vseh sijajih. Guardiola je brez daljšega oklevanja glavno vlogo namenil talentiranemu Lionelu Messiju, z igralnim sistemom 4-3-3 predstavil enega najbolj razpoloženih trojčkov v konici napada vseh časov in svetu ponudil čarobno zmes modernega in atraktivnega nogometa, kjer potuje žoga od noge do noge s takšno hitrostjo in prefinjenostjo, da je skoraj vsaka obramba obsojena na propad. Nogometni gurmani so znova prišli na svoj račun, saj je čez noč obveljala filozofija, da je najboljša obramba vselej napad. Prvenstvo in kraljevi pokal sta bila osvojena v bleščečem slogu. Bo Guardiola ostal zvest svojemu načinu tudi v sredo? Če bo osvojil evropsko krono, bo po Miguelu Munozu (Real Madrid) in Carlu Ancelottiju (Milan) tretji strateg, ki je osvojil ligo prvakov z istim klubom v vlogi igralca in trenerja.

Moštvo

Dobo ''Pepa'' Guardiole kot trenerja je zaznamovala eksplozija (v pozitivnem smislu) napadalskega trojčka Lionel Messi, Samuel Eto'o in Thierry Henry. Samo v domačem prvenstvu so Argentinec, Kamerunec in Francoz dosegli neverjetnih 71 zadetkov, skoraj dva na tekmo (odigranih je bilo 37 krogov) in postavili nov mejnik na Pirenejskem polotoku. Argentinski as, ob Cristianu Ronaldu najboljši nogometaš na zemeljski obli v tem trenutku, že nestrpno čaka prestižni neposredni dvoboj s Portugalcem. ''Leo'' je z osmimi zadetki najboljši strelec lige prvakov v tej sezoni, zanimivo pa je, da v dosedanjih desetih klubskih tekmah z angleškimi tekmeci še ni zadel v polno. S podobno statistično neugodnostjo se sooča tudi Ronaldo, ki v dresu Manchestra United na šestih tekmah s španskimi klubi še ni zatresel mreže. Ob tako močni in odlično uigrani trojki (pred finalom resda še ni povsem pripravljen Francoz Henry, ki pa naj bi v Rimu vseeno stisnil zobe) mora na klopi na morebitno priložnost čakati izjemno obetavni Bojan Krkić, ki bi mu bilo v vsakem drugem španskem klubu zagotovljeno mesto v začetni enajsterici, zapostavljen pa je tudi Eidur Smari Gudjohnsen.

Kar se tiče zvezne vrste, je potrebno takoj podčrtati dve imeni. Xavi Hernandez in Andres Iniesta (junak povratne tekme s Chelseajem čuti še nekaj bolečin v dimljah), oba lanskoletna evropska prvaka s špansko izbrano vrsto, sta zaslužna za marsikateri zadetek. Xavi je v ligi prvakov zbral največ podaj, ki so neposredno botrovale zadetku, kar šest, soigralcem pa je priredil 36 priložnosti. Tu sta še Yaya Toure in Sergi Busquets. Prvi naj bi se zaradi številnih težav v zadnji vrsti preselil v ožji del obrambe, zato naj bi v Rimu na njegovo mesto zadnjega zveznega igralca vskočil 20-letni Katalonec. Na klopi se je v tej sezoni načakal najboljši Belorus Aleksandr Hleb, ki s tem ni mogel upravičiti dragega nakupa iz Londona.

Obramba bo na sklepnem dejanju lige prvakov oslabljena kot že dolgo ne. Gabriel Milito je poškodovan že dalj časa, Rafael Marquez malce manj, najbolj pa bodeta v oči kazni Danija Alvesa in Erica Abidala. Zaradi številnih izgub bo Guardiola primoran malce prevetriti postavo. V obrambo naj bi postavil Toureja, ki bi se tako pridružil kapetanu Carlesu Puyolu in nekdanjemu ''rdečemu vragu'' Gerardu Piqueju, za še eno mesto v branilski ''četverici'' pa naj bi se potegovala Sylvinho in še eden zvezni igralec - Seydou Keita.

Ostane še vratar. Victor Valdes je 26-letni Katalonec, ki je opravil celotno mladinsko šolo pri Barceloni. Večkrat je tarča kritik, češ da predstavlja najšibkejši člen v atomski Barceloni, njegove obrambe pa vse prevečkrat postanejo hitro pozabljene. Če ne bi v drugem polčasu v ''smrtni'' priložnosti in položaju ena na ena pretental Didierja Drogbaja, bi Barcelona finale evropske lige spremljala iz domačih naslonjačev. Proti branilcem evropskega naslova si ne bo smel dovoliti niti ene napake ...