Ante Šimundža in njegov začaran krog

Če bi prepričevali kakšnega popolnega nepoznavalca zgodovine mariborskega kluba, bi potrebovali nekaj ur, pa nam verjetno še ne bi uspelo. Ne bi nam verjel, da so uspehi človeka, na katerega vse večji del mariborskih navijačev iz dneva v dan zliva gnojnico, morda celo največji od vseh, ki so bili del več kot pol stoletja starega kluba.

Da je z Mariborom kot nogometaš osvojil dva naslova državnega prvaka in tri lovorike skupaj s soigralci v klubske vitrine postavil v pokalnem tekmovanju. Da je bil pomemben člen sijajne zgodbe, ki so jo Mariborčani pisali leta 1999. Takrat so se prvič uvrstili v ligo prvakov. Da je bil prav on tisti, ki je hladnega septembrskega večera istega leta zadel za zmago nad Dinamom v Kijevu. Še vedno edino slovensko v elitnem evropskem klubskem tekmovanju.

In da je moralo preteči kar nekaj Drave, preden se je smetana svetovnega nogometa vrnila v Slovenijo. Kar 15 let je neprekinjeno tekla. Vse do takrat, ko se je v Maribor spet vrnil on. Tokrat v drugačni vlogi in Maribor čez prag raja popeljal s trenerske klopi. Še pred tem je postavil nov mejnik. Poskrbel je, da smo v Sloveniji prvič spremljali evropsko tekmo, ko se je sezona prevesila že v drugo polovico. Osvojil je tudi dva naslova državnega prvaka, ki sta bila zgolj formalnost. Vse v zgolj dobrem letu in pol.

A tudi to za zahtevne mariborske navijače očitno ni dovolj. Že nekaj mesecev po velikem lanskoletnem podvigu kritikov ni manjkalo. Zdaj, ko uvod v novo sezono ni preveč prepričljiv, jih je še več. In še glasnejši so. Pa čeprav je, vsaj rezultatsko, Maribor pred sredino najpomembnejšo tekmo sezone, kar v Ljudskem vrtu vseskozi poudarjajo, pravzaprav v odličnem položaju.

Pred njo je trener prvakov potegnil tudi tvegano potezo in iz moštva izključil dva nogometaša. S tem je na svoja pleča naložil še večje breme in poskrbel, da so nezadovoljneži postali kot lačni psi. Še glasneje lajajo in le čakajo na nov spodrsljaj. Da se bodo sneli z verig in pojedli svoj plen.

Zelo pogumna odločitev. No, če je sploh njegova. Že nekaj časa so ga namreč zgodbe, ki krožijo po kuloarjih, tako je bilo še z vsakim trenerjem do zdaj, orisale kot podizvajalca, ki slepo posluša nadrejenega. Zlatka Zahovića, seveda.

Zanimivo, ko gre Mariboru dobro, je pogosto v ospredju športni direktor in njegovo delo. Ko ni najboljši, s prstom vsi kažejo v trenerja. Tako je bilo, tako tudi bo. Ante Šimundža in njegov začaran krog, ki bo novo poglavje dobil sredi tega tedna.