Norma, knjiga o teku, ki bo všeč tudi ljudem, ki jih tek ne zanima

Marjan Žiberna je svobodni novinar, ki sodeluje z različnimi slovenskimi revijami (Gea, National Geographic, Reader's Digest, Playboy, Adria Airways In-Flight Magazine …), nekdanji urednik revij Svet in ljudje ter Atletika, popotnik, avtor več turističnih vodnikov z območja Slovenije in tudi štirih leposlovnih knjig. Zadnja, ki je izšla pred kratkim, je roman z naslovom Norma.

"Tek je lahko najbolj dolgočasno početje na svetu"

"Tek je strašno zanimiva stvar, če se vam zdi zanimiv. Če pa vam ni blizu, je to gotovo najbolj dolgočasno početje na svetu. Že pred leti sem se ukvarjal z mislijo, ali je mogoče napisati o teku knjigo, ki bi bila zanimiva tudi za ljudi, ki jih tek sploh ne zanima. Cilj je bil, priznam, precej visokoleteč in preden sem prišel do njega, sem se precej izgubljal in obupaval," prizna zanimiv sogovornik, ki je v delu, za katerega verjame, da je unikat v slovenskem prostoru in tudi širše, uporabil zmes resničnih zgodb in jih združil v prvoosebno pripoved.

"Razmišljal sem o parodiji, pa se je stvar med pisanjem zasukala v čisto drugo smer. Ko sem končal rokopis, sem že mislil, da sem zgrešil tako tekače kot netekače. Za netekače je, tako sem mi je zdelo, teka preveč, za tiste, ki so pred kratkim odkrili tek in navdušeno prebirajo knjige o njem, pa premalo. Ko sem poslal besedilo na založbo in so me obvestili, da so roman uvrstili v program, sem bil kar malo vzhičen," doda Žiberna, ki iz rokava mimogrede strese anekdoto o tem in onem, pogovor pa je večino časa ostal pri teku.

Ko je štopal, mu je v mercedesu ustavil Paul Tergat

Njegovo prvo delo Beznica v Kitalah vsebuje dve neverjetni tekaški zgodbi, ki sta se med potovanji v Keniji in Maroku pripetili avtorju. Prva omenja srečanje s Paulom Tergatom, nekdanjim svetovnim rekorderjem v maratonu in na krajših razdaljah, petkratnim svetovnim prvakom v krosu in na splošno enim največjih tekačev vseh časov.

"V Keniji sem bil leta 1997. S sopotnikom sva štopala iz Nairobija v hribe Ngong, kjer je eden od kenijskih tekaških centrov. Capljala sva po makadamski cesti, dvigneva palce in nama ustavi skoraj nov mercedes. Prisedeva, nakar se nama predstavi 'I am Paul Tergat'. Zelo prijazen moški," se nenavadnega srečanja spominja Žiberna.

Hicham El Guerrouj se mu je 'pol ure' opravičeval

Druga zgodba je iz Maroka, po katerem je potoval s kolesom. V Ifranu, letoviškem mestu v Atlasu, je srečal Hichama El Guerrouja, ki je že dolgo lastnik aktualnih svetovnih rekordov v tekih na 1500 in 2000 metrov ter eno miljo: "Tudi Maročan je bil blazno simpatičen in prijazen. Na dogovorjeno srečanje je zamudil tri četrt ure, nato pa se mi je pol ure opravičeval. Pogovarjala sva se v mešanici angleškega in francoskega jezika. Pozneje smo si ogledali še svetovno prvenstvo v krosu, ki je tisto leto poteklo v Marakešu. Spomnim se, da je med moškimi na dolgi progi zmagal Tergat, med dekleti pa je obe preizkušnji dobila Irka Sonia O'Sullivan."

Poleg teka, s katerim so prepleteni tako njegovo življenje kot njegova dela, ima rad tudi gore. Na enem od številnih potovanj je "zavil" tudi v Nepal. Kot spremljevalec oziroma "bazni ščurek", kot pravijo na odpravah trekerjem, kuharjem in drugemu osebju v bazi, se je udeležil ene od odprav v Himalajo. To mu je omogočilo zavzeti vlogo zunanjega opazovalca, ki spremlja dogajanje brez bremena, ki ga zaradi plezalskih ciljev na odpravah nosijo alpinisti. "Ko greš v steno, je 'jeba'. Na maratonu v najslabšem primeru odstopiš, te poberejo in si slabe volje. Tam ne moreš odstopiti, tam nosiš glavo v vreči in ljudje so temu primerno napeti, razdražljivi in je to zanimivo opazovati," se spominja dogodkov iz baznega tabora, ki so prav tako v obliki literariziranega potopisa z naslovom Bazni ščurek končali na knjižnih policah.