Skoraj četrt stoletja sanj o samostojni kolajni

Čeprav Jure Zdovc, aktualni selektor košarkarske reprezentance, nerad odstopa od najvišjih ciljev in od svojih izbrancev, ne glede na ime tekmeca, vselej zahteva le brezkompromisen boj za zmago, pa v letošnji reprezentančni akciji na ramena izbrane vrste, realno gledano, ne bo mogel naložiti pretirano težkega bremena. Potem ko so možnosti za nastop prvega zvezdnika Gorana Dragića minimalne, že lep čas pa je jasno, da belega dresa zanesljivo ne bosta oblekla Beno Udrih in Erazem Lorbek, ga čaka v fazi priprav na septembrski EuroBasket 2015 delo z mlado ter v zadnjem desetletju in pol najmanj mednarodno uveljavljeno skupino igralcev.

Po omenjenih odpovedih in postopnih reprezentančnih upokojitvah izjemno močnega rodu, razpetega med letnikoma 1976 in 1981, v katerega med drugim spadajo tudi Rašo Nesterović, Marko Milić, Jaka Lakovič, Boštjan Nachbar, Sani Bečirović, Primož Brezec in Matjaž Smodiš, se zdi obuditev sanj o tako zelo želeni prvi samostojni kolajni slovenske košarke v članskih vrstah skorajda utopična. Kot bi najobetavnejši vlak za veliki met na velikem tekmovanju že odpeljal.

Bela lisa v bogatih športnih biografijah

In medtem ko novega rodu nikakor ne gre odpisati že pred prvim reprezentančnim zborom, pa je kot na dlani, da morebitnega novega slovesa izbrane vrste še pred bojem za odličja nikakor ne bi mogli uvrstiti v kontekst novega poglavja o zapravljenih priložnostih. Te so bile kar značilne za slovensko košarkarsko reprezentanco, pri čemer pa se ne gre omejiti zgolj na izvedbo na velikih tekmovanjih, temveč tudi ali pa kar predvsem na nezmožnost rekrutiranja vseh najmočnejših mož v danem trenutku.

Zgodba o slovenski košarkarski reprezentanci je namreč v marsičem zgodba o nizu klubsko uveljavljenih posameznikov, močnih reprezentančnih skupinah, ki pa se nikoli niso približale optimalnemu dometu. Zato je to tudi zgodba o vselej visokih ciljih, optimizmu pred začetki evropskih prvenstev in bridkih razočaranjih ob vrnitvah v domovino. To v en glas poudarjajo številni velikani slovenske košarke, na primer Nesterović, Smodiš in Bečirović, ki so ob koncu karier dejali, da na doseženo gledajo s ponosom, a zaradi bele reprezentančne lise tudi z delno grenkobo. Kolajna z reprezentanco bi bila namreč za vse pika na i.

Vedno na prvenstvu, nikoli na stopničkah

Slovenska košarkarska reprezentanca se sicer lahko pohvali s tem, da se vse od osamosvojitve – s prvo priložnostjo leta 1993 – redno uvršča na evropska prvenstva. Predvsem v prvi fazi državne in športne neodvisnosti je bil sicer že to svojevrsten uspeh, deloma zaradi novega poligona dokazovanja, manjšega števila držav udeleženk in deloma tudi zaradi še nekoliko manj uveljavljenih igralcev.

Toda z vzponom Olimpije in rastjo delnic slovenskih legionarjev so se povečevali tudi reprezentančni apetiti. Ti so se kaj kmalu znašli tudi pred prvimi frustracijami. Sloveniji se namreč v prvih šestih samostojnih nastopih ni uspelo prebiti v četrtfinale. Preskok se je zgodil leta 2005. Na evropskem prvenstvu v Srbiji se je tedanja četa Aleša Pipana na krilih armade navijačev s tremi blestečimi predstavami prebila med osmerico, nato pa v četrtfinalu pokleknila pred Nemčijo.

Potem ko se je v Beogradu pred desetletjem rodila tudi zgodba o fenomenu slovenskih navijačev, ki so nato postali prepoznavni zaščitni znak slovenske košarke, je postala reprezentanca stalna članica elitne osmerice. V letih 2007, 2011 in 2013 je klonila v četrtfinalu, leta 2009 se je s prebojem v polfinale spogledovala celo s kolajno, a na koncu pristala na nehvaležnem četrtem mestu.

Od Zdovca do Zdovca

Na omenjenem EuroBasketu 2009 je Slovenijo prvič vodil Zdovc. Tudi njemu na Poljsko ni uspelo popeljati vseh najboljših, vseeno pa je ustvaril pravo kemijo in zmagoviti duh. Ta je predvsem po zaslugi Lorbka, Lakoviča in Nachbarja žarel vse do odločilnih trenutkov polfinalne tekme s Srbijo. Slovenci so klonili šele po podaljšku, nato pa brez prave energije izgubili že dramatično tekmo za tretje mesto z Grčijo.

Zdovc, ki se bo po EuroBasketu 2009 in svetovnem prvenstvu 2014 še tretjič preizkusil v vlogi selektorja, pa je obenem tudi zadnji slovenski košarkar s kolajno na velikem tekmovanju. Kot del jugoslovanske košarkarske romantike pred razpadom nekdanje skupne države je namreč prejel srebrno olimpijsko kolajno (1988) ter zlati na evropskem (1989) in svetovnem prvenstvu (1990).

V novi državi naslednikov torej še ni dočakal. Vsaj ne v članski konkurenci. Mladinci in mlajši člani so namreč v domovino prinesli kar pet kolajn, od tega dve zlati. Vse so osvojili med letoma 1998 in 2006. Prav zaradi strnjenega niza odličnih mladih reprezentanc so bile sanje o članskem uspehu še toliko bolj izrazite. Toda …