Real bo ostal nedotakljiv, toda …

Čeprav že krepko obrabljeno in neštetokrat zapisano ali povedano reklo, ki uči, da so na zaključnih turnirjih zbrani le najboljši, drži kot pribito, pa je letos ta položaj še bolj izrazit. Berlinsko četverico elitnega evropskega klubskega tekmovanja namreč tvorijo štirje velikani evroposke klubske košarke, ki so skupaj zbrali kar ducat naslovov evropskega prvaka, predvsem pa so zaznamovali zadnje obdobje. Dovolj pove podatek, da so od leta 1996, ko je zaključni turnir gostil Pariz, Olympiacos, Panathinaikos, Barcelona in CSKA pobrali osem lovorik. Kljub prevladi v zadnjem obdobju pa vrh večne lestvice ni rezerviran za nobenega člana berlinskega kvarteta. Z osmimi naslovi zmagovalca najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja namreč prvo mesto zaseda madridski Real, ki je do lovorik prišel med letoma 1964 in 1995. Moskovski CSKA bi v svojem morebitnem enajstem finalnem nastopu lahko prišel do sedmega naslova, se učvrstil na drugem mestu, a španskega kraljevega kluba še vedno ne bo dohitel. Vsaj ne v Berlinu …

Prvi prvak ASK

Sicer pa se je zgodovina elitnega evropskega klubskega tekmovanja začela pisati leta 1958. Ob občutni prevladi "vzhodnjakov" so do prvega naslova v tedanjem pokalu evropskih državnih prvakov prišli košarkarji ASK iz Rige. Uspeh so nato pod vodstvom legendarnega Aleksandra Gomelskega ponovili še v nadaljnjih dveh sezonah, nato pa so na prestol leta 1996 prvič stopili njihovi tedanji sovjetski bratje, košarkarji CSKA iz Moskve. Že leta 1964 je do naslova prvič prišel Real, ki je bil nato najboljši še v letih 1965, 1967, 1968, 1974, 1978, 1980 in 1995. Španci, ki so prekinili absolutno prevlado klubov iz vzhodnega bloka, so zmagovali ob različnih tekmovalnih ustrojih, tako v posamičnih finalih tekmah kot tudi v sistemu z dvema finalnima obračunoma in leta 1967 tudi s finalnim turnirjem, na katerem je tedaj prvič nastopila tudi ljubljanska Olimpija, ki je uspeh ponovila še tri desetletja zatem.

Era nekdanje Jugoslavije

Leta 1970 je na evropski klubski vrh prvič stopil Varese, pri katerem je blestel legendarni Italijan Dino Meneghin, sedem let zatem pa še Maccabi iz Tel Aviva. Oba kluba sta v svojih obdobjih (izraelsko je bilo precej daljše in pravzaprav še traja) zaznamovala evropsko klubsko košarko in vnesla raznolikost. Svojevrstno napoved prav posebne ere pa je leta 1979 podala sarajevska Bosna, ki se je pod taktirko Bogdana Tanjevića prebila na sam vrh in napovedala pohod klubov iz tedanje SFR Jugoslavije. Zgledu Sarajevčanov je v letih 1985 in 1986 sledila zagrebška Cibona, ki je Evropi zavladala na krilih nepozabnega Dražena Petrovića. Še odmevnejše je bilo obdobje splitske Jugoplastike (POP 84), ki je s sanjsko ekipo, v kateri je bil tudi Toni Kukoč, trikrat zapored pokal za najboljšega v Evropi odnesla v Dalmacijo. Takoj po razpadu države, ki je bila tedaj št. 1 tudi na reprezentančni ravni, je jugoslovansko obdobje z zmagoslavjem v Istanbulu sklenil še beograjski Partizan.

FIBA ostala brez evrolige

Ob spreminjanju pravil, podiranju meja in vse višjih proračunih je osvajanje lovorik postala domena najbogatejših klubov. Med slednje kajpak sodi tudi berlinska četverica, ki je skupaj z Maccabije in Virtusom v zadnjem desetletju in pol "plenila" po vitrinah. Vmes je prišlo tudi do velike spremembe, saj se je evroliga izpod okrilja Mednarodne košarkarske zveze (FIBA) preselila pod vodstvo Združenja evropskih košarkarskih lig (ULEB). V sezoni 2000/01 sta sicer potekali dve vzporedni tekmovanji (Suproligo pod Fibinim okriljem je dobil Panathinaikos, evroligo pa Virtus iz Bologne), nato pa so se najboljši evropski klubi, med katerimi je vseskozi tudi ljubljanska Olimpija, zbrali pod ULEB-ovo streho.

Smodiš po četrti naslov

Vidno vlogo so v boju za najvišja evroligaška mesta pogosto igrali tudi slovenski košarkarji. Olimpija se je dvakrat zavihtela na zaključni turnir, nadvse pomembni členi šampionskih ekip pa so bili slovenski legioanrji. Zdajšnji trener Uniona Olimpije in selektor reprezentance Jure Zdovc se je leta 1993 kot član Limogesa prvi dokopal do naslova evropskega klubskega prvaka. Leta 1998 se mu je kot član Virtusa na seznamu prvakov pridružil še Radoslav Nesterović, tretji Slovenec z enim naslovom pa je Sani Bečirović. Bistričan je bil leta 2007 prvak s Panathinaikosom iz Aten. Krepko nad omenjeno trojico pa je Matjaž Smodiš, ki bo skušal v Berlinu kot kapetan popeljati CSKA do sedmega naslova v klubski zgodovini, hkrati pa bi sam že četrtič postal evropski klubski prvak. Prvič se je veselil leta 2001 kot član Virtusa, z Moskovčani pa je bil prvak v letih 2006 in 2008.